Petek, 30. januar 2026: Božje kraljestvo je vsejano seme

Božje kraljestvo je vsejano seme

Kmet, ki vseje seme, se zaveda, koliko je muje in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje, ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev.

To je prispodoba božjega kraljestva. O tem zgovorno govori današnji evangelij. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni.

Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo.

Poskusimo zaupati Življenju. Bog nam zaupa – veliko bolj, kot mi sami sebi. To odkrivamo tudi v svojih naporih in raznih situacijah, ki bi se jim mogoče najraje izognili; tudi v trpljenju. Ampak ne pozabimo, da nas ravno preko tega On vzgaja, da bomo  bolj močni, modri in zmožni prave ljubezni. On nas vodi po pravi poti.

Na tak način se tudi naučimo, kako se veseliti v vsakem trenutku. To ne pomeni, da se smejimo 24ur/dan, ampak, da se potrudimo sprejemati vse, kar nam je dano na tej poti. V lepih, pa čeprav vsakdanjih in še tako majhnih in “nepomembnih” trenutkih pa srkati navdih za srečo in veselje. Sicer pa je veselje srca dar, ki ga prejmemo, če ga vztrajno iščemo na ta način.

Ne pozabimo se nasmehniti, da v  srcu vzklije veselje! Zahvaljujmo se!!!

In že bomo na točki, ko si bomo srčno želeli to, kar smo prejeli, deliti naprej.

Brez skrbi. Bog nam bo pokazal priložnosti in ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Pomagali jim bomo lahko s svojimi talenti – Božjimi darovi. Sposobnosti, izkušnje in vse kar imamo, bomo lahko delil z ostalimi in tako izpopolnili in močno osmislili naša življenja. Tukaj in zdaj.

Lahko se vprašamo: Kako slišimo Božji glas?

Prisluhnimo Mu! Tistemu tihemu, skrivnemu občutku za dobro, ki je v nas samih. To je Božji glas. Prijazen, nevsiljiv, nežen glas. Poslušati in uslišati ga, je za človeka največja sreča. Potem lahko samo še občudujemo kaj iz našega napora naredi Bog. To je življenje, kjer lahko samo zaupaš.

Svoje dolžnosti opraviš po najboljših močeh, drugo pa ni več v tvojih rokah. In, ko enkrat tako zaupaš, se znajdeš tudi, ko si v stiski, tako da se opreš na vero in upanje, ki ga imaš v Ljubezni.

Torej kakšno je božje kraljestvo? Takšno je, kot gorčično zrno. Prepustimo vse Njemu, ki je vreden zaupanja!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN