Ponedeljek, 2. februar 2026: Svečnica

Svečnica

V evangeliju me posebej nagovarja Simeonova napoved o nastopu Odrešenika. To je druga napoved, ki je je deležna Marija. Prvič ji angel napove, da bo spočela od Svetega Duha, drugič ji starček Simeon napove, da bo njeno dušo bo presunil meč. Ob prvi napovedi sprašuje, kako se bo to zgodilo. V drugo pa se niti ne čudi, niti ne sprašuje. Kot da ji je že vse znano.

Kako to, se sprašujem. Če se postavimo v vlogo Marije, nam bi takšno prerokovanje pokvarilo praznik. Zakaj mora biti vesel dan, ki je že tako prežet s težo darovanja in odpovedovanja, zaznamovan še z napovedjo trpljenja. Nam bi se verjetno, oz. se nam ob takih trenutkih vsaj za nekaj časa podre svet. Mar ne more biti vsaj enkrat mir s tem trpljenjem? Mariji je bilo trpljenje očitno zelo logično. Kdor sledi Svetemu Duh, ga bo spremljalo trpljenje. Pa vendar, kako to, da ne sprašuje, kaj se bo zgodilo, kako bo trpel.

V napovedi, da bo njeno dušo presunil meč, je nastala misel o sedmih mečih, Mariji sedmih žalosti. Te so: Simeonova prerokba, da ji bo dušo presunil meč, beg pred Herodom v Egipt, Jezus se izgubi v templju, Jezusa sreča na križevem potu, ko stoji pod križem, ko ji mrtvega Sina položijo v naročje in ko ga položijo v grob. Na kratko razmišljajmo ob vsakem trpljenju.

Prvi meč predstavlja Simeonovo prerokbo o trpljenju. Trpljenje že, a zakaj je o njem potrebno razpravljati že v prvih dneh po rojstvu. Počakajmo s problemi, bi danes rekli! A ne, s trpljenjem je potrebno živeti, ves čas, to je Marijin odgovor.

Drugi meč je beg v Egipt. Tiha, nepoznana, skromna, morata starša bežati v Egipt. Že ta nesmisel je hudo trpljenje. Mogoče večje od tega, da se morata nepoznana skrivati. A tudi to Marija sprejme spokojno, kako to?

Tretji meč je bolečina Marije in Jožefa, ki ju skrbi za odraščajočega otroka. Kje je, zakaj ni z njima, kaj se z njim dogaja? Vse nosi v svojem srcu, premišljuje in se sprašuje. Predvsem pa sprejema trpljenje iz Božjih rok.

Četrti meč je srečanje matere in sina na križevem potu. Napovedi se uresničujejo, vendar Bog, ne tako! Ko bi bilo ljudstvo na strani Odrešenika, bi Marija že razumela. Ko bi bil poražen voditelj, to že. A da so vsi proti njemu, da je pogreznjena v množico, ki zmerja Božjega služabnika. Kakšna bolečina, kašno trpljenje. Na čelu množice, mučen in ubit, to bi človeška logika še prenesla. V breznu podivjane množice, ko niti učencev nima za seboj, to je trpljenje brez primere. Kako zmore Marija nositi ta nesmisel?

Peti meč je stati pod križem. Razumela bi, ko bi smrt svojega sina pričakala vsaj v krogu najožjih – vsaj dvanajsterih. A pod križem je le še Janez. Bogu ne zmanjka ‘domišljije’, ko gre za trpljenje.

Šesti meč je sprejeti mrtvega sina v naročje in sedmi je polaganje v grob. Kako resnične so besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ostane samo.« Tu je dokončno dozorelo tudi Marijino spoznanje. Prav na koncu. Vstajenja ne potrebuje več, ker je doumela skrivnost trpljenja. Tudi ona se izroča v Očetov objem. To je skrivnost njene moči v trpljenju – darovala se je Bogu popolnoma. Če se na začetku pot darovanja in sprejemanja trpljenja le začne, to pot Marija na koncu dopolni. A ves čas z jasno mislijo: Sebe in svojega Sina v celoti izroča Bogu Očetu.

To je skrivnost tudi našega življenja, resničnega darovanja, v katerem je mogoče sprejeti vse trpljenje, ki nam je pripravljeno. Sprejeti trpljenje do konca?! Kakšen izziv. Darovati se Bogu, popolnoma, kdo bo zmogel? Vse je mogoče le, če se popolnoma prepustimo Očetovi volji, vržemo v njegov objem. Da bi le zmogli.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN