Torek, 10. marec 2026: Naj odpustim do sedemkrat?

Torek 3. postnega tedna, leto C

Naj odpustim do sedemkrat?

Sveti Peter je vprašal Jezusa: ‘Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?’ Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: ‘Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat’, oziroma vedno. Moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

Število sedem je  v Svetem pismu število, ki označuje popolnost, zato je bil Peter »v predpostavki svojega vprašanja zelo velikodušen«.

Jezus mu namreč pravi: ko odpuščaš, ne računaš, da je dobro odpustiti vse in vedno. Bog to počne z nami, in enako je poklican tisti, ki podeljuje Božje odpuščanje: vedno odpuščati.

Jezusovo sporočilo je jasno. Bog odpušča nepreračunljivo, tako, da prekorači vsako mero. Bog namreč deluje iz ljubezni in zastonjskosti. Bogu ne moremo povrniti, toda ko odpustimo bratu ali sestri, ga posnemamo. Odpustiti torej ni dobro dejanje, ki ga bodisi lahko storimo ali pa ne. Pri kristjanu gre za temeljni pogoj: vsakemu med nami  je odpuščeno.

Bog je dal življenje za nas in na noben način ne bomo mogli povrniti Njegovega usmiljenja, ki nikoli ne izgine iz Njegovega srca. Toda ko odgovorimo na njegovo zastonjskost, torej ko si med seboj odpuščamo, lahko s tem pričujemo zanj in tako sejemo okoli sebe novo življenje. Zunaj odpuščanja dejansko ni upanja, zunaj odpuščanja ni miru. Odpuščanje je kisik, ki očiščuje zrak, onesnažen s sovraštvom; odpuščanje je zdravilo, ki ozdravi od strupa zagrenjenosti; je pot, ki nas razoroži jeze in ozdravi številne bolezni srca, ki okužujejo družbo.

Zato se mora vsak med nami vprašati: ali verjamem, da sem od Boga prejel dar neizmernega odpuščanja? Ali čutim veselje ob spoznanju, da mi je On vedno pripravljen odpustiti, ko padem, tudi ko drugi ne, tudi ko ne morem odpustiti niti sebi? On odpušča, ali verjamem, da On odpušča?

Temu sledi vprašanje: ali znam odpustiti tistim, ki so me prizadeli?  Vsak od nas naj zdaj pomisli na tistega, ki ga je prizadel, in prosi Gospoda za moč, da bi mu odpustil.  To bo vsem skupaj dobro delo in nam bo povrnilo srčni mir.

Kralj iz prilike je podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: ‘Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?’  Vsak, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

Božje odpuščanje je znamenje neizmerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo od njega, a vsak dan čaka na našo vrnitev. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN