Nedelja, 12. april 2026: 2. velikonočna nedelja

2. velikonočna nedelja

Jezusova drža do učencev je zelo jasna. Prihaja, da prinese mir. Njegov pozdrav je vedno enak: Mir vam bodi. Učenci pa so prestrašeni in zbegani. Evangelist Marko poroča, da je Jezus grajal njihovo nevero, saj niso verjeli ne ženam, ki so pritekle od groba, ne učencema iz Emavsa.

Kljub vsemu, kljub strahu in zmedi, ki vlada med učenci, pa Jezus prinaša mir in jih že pošilja naj oznanjajo. Še več, pošlje jim Svetega duha in naroči naj odpuščajo grehe ali pa jih zadržijo. Danes je nedelja Božjega usmiljenja, ki sporoča Božjo ljubezen do nas in odpuščanje. Zato sem se še toliko bolj ustavil ob Jezusovih besedah: Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani. Kaj je Jezus hotel reči z besedo zadržite? Kako naj učenci zadržijo grehe?

Mislim, da smo to preprosto prevedli v misel, da duhovnik v določenem primeru ne da odveze. To smo razumeli kot kazen in brezizhoden položaj tistega, ki je grešil. A Jezus ne govori: Ne odpustite, ampak zadržite. O čem pravzaprav govori Jezus in kaj naj bi kot njegovi učenci delali v njegovem imenu?

Če pogledamo samo današnji odlomek, je to naročilo postavljeno nekako na sredino dogajanja. Ko se Jezus prikaže učencem pri zaprtih vratih jih opogumi, jim vdihne Svetega Duha in jim da to naročilo. Potem pa sledi poročilo o Tomažu, ki ga ni med njimi ter o končnem srečanju z Vstalim. Odlomek se zaključi z besedami: Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Srečanje učencev z Jezusom se začenja v strahu, končuje pa z željo, da bi verovali in imeli življenje. Prav to je cilj vsega, kar naj bi kot Jezusovi učenci počeli. Iz strahu naj bi prehajali v življenje. Zato se Jezus vztrajno a potrpežljivo razodeva učencem. Spomnimo se, da pravi poročilo o učencih na poti v Emavs, da so bile njune oči zadržane, da nista spoznala Jezusa. Tomaža vidimo, da ga ni med učenci, ko se Jezus prvič prikaže. Tudi zanj bi lahko rekli, da je bil zadržan. Vse to pa zato, da bi v njem dozorelo spoznanje o dvomu in neveri. Šele v zavedanju obojega je lahko prišel do trdne vere, ki jo je izpovedal ob srečanju z Vstalim, ko je rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«

Ko torej Jezus naroča učencem naj grehe zadržijo, razumem to kot prav takšno zadržanje grešnika kakor je bilo zadržanje oči učencev na poti v Emavs ali Tomaža, da ga ni bilo med enajsterimi. V naših odnosih pa je misel na to, da bi se zadržali ob problemu, težavi, grehu, neveri skoraj nemogoča. Kristjani bežimo pred mislijo, da je kaj narobe. Vedno in povsod mora biti vse prav, dokler ni potem res vse narobe.

Danes na nedeljo Božjega usmiljenja in na praznik našega farnega zavetnika svetega Marka pa bi rad opozoril še na eno veliko stvar, o spravi, saj so naše družine, skupnosti razdeljene, Jezus pa pravi: . »Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati« (Mr 3,25).

Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne, ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen.

Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč, ki so seveda nekaj povsem naravnega, pa je zgolj v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen.

Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo, da ima prav – ker se nočemo spremeniti.

Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar: Božja volja je, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki spadamo v isto družino.

Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta, zato je On tisto, kar jih povezuje, zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj. Da ne rinejo vsak na svoje, ampak da so skupaj, da skupaj sedijo, da sodelujejo.

To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki edini lahko premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Naša  stvarnost je seveda drugačna.
Ne moremo še poslušati drug drugega, poskušati razumeti, si pritrditi, čeprav ima drugi prav. Tako je menda zato, ker vsakokrat, ko stopamo do drugače mislečega, pristopamo k njemu zato, da bi ga spremenili.

Zato morda zaenkrat niti še ne moremo do sprave, kajti sprave se človek ne nauči, dozoreti mora zanjo. In če verjamem nauku svojega Boga, človek za spravo ne dozori v miru, umaknjen nekam sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer si delimo skupno mizo.

Za spravo in sodelovanje se je tako treba boriti najprej s samim seboj, da bi drug ob drugem vztrajali.. Vsi imamo istega Očeta. Tako se začne: da ostanemo za mizo.

Jezus se učencem razodeva postopoma, kakor so ga lahko razumeli. Tako se razodeva počasi, ko hodi med njimi kot tudi ko se jim po vstajenju prikazuje. Ve, da potrebujejo čas. Apostol Peter je bil ves goreč, kako bo branil Gospoda. Po vstajenju je moral sprejeti svojo revščino. Vračal se je k ribolovu in lovil pravo smer. Ni šlo vse gladko.

Tako je tudi z nami po veliki noči. Sprejeti moramo, da ne gre vse gladko. Potrebno se bo naprej ustavljati – zadržati ob svojih grehih in težavah. Odpirati se bomo morali naprej svojim bližnjim in božjemu delovanju. Lepo bi bilo, če bi znali sprejeti tudi vlogo tistega, ki mora zadržati grehe, kot tistega, ki to sprejema.

Čeprav je Bog usmiljen, potrebujemo čas, da dojamemo tako svoj greh kot Njegovo ljubezen. Naj nam današnja nedelja božjega usmiljenja pomaga pogumno stopati na pot vztrajnega spreobračanja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN