Sreda, 15. april 2026: Pričujmo o luči

Pričujmo o luči

Lahko smo zelo, zelo hvaležni. Hvaležni za  skrivnost vstajenja in življenja. Hvaležni, da je sodba presežena. Kdor veruje v Vstalega Kristusa se izogne sodbi zato, ker sprejema novo življenje, ki nam ga Bog podarja onkraj greha in onkraj smrti, ki je njegova posledica. Hvaležni smo za našega papeža Frančiška, zato ker je bil pričevalec luči. Bil je velik klicatelj k luči.

Kdor dela hudo, sovraži luč. Ljudje poskušamo luč zavrniti, a luč je premagala temo. Sedaj se tudi vsi, ki se predajo hudobiji, lahko zavejo luči, lahko začnejo prepoznavati svoj greh: Kdor živi iz resnice, pride k luči. Kristusovo vstajenje je nov dokaz, ki nam omogoča nepremagljivo upanje. In upanje, ki ne osramoti je bilo glavna tema papeževanja Frančiška.

Bog je vedno najmočnejši v ljubezni. V življenju vernih se pokaže s čudeži. Pokaže se tako, da jim omogoči pričevati za vstajenje.

Pričujejo o luči, vse kličejo k spreobrnjenju, naj sprejmejo isto novo življenje, ki se zahvaljujoč Božjemu posegu, kaže v njih in v njihovem pogumnem odgovoru na Božji dar. Papež Frančišek nas je vedno znova klical k spreobrnjenju.

Velikonočni čas nam daje zagnanost hvaležnosti Bogu in zaupanje polno poguma. Bog je posegel v naše dobro. Tako dela nenehno, da bi živeli iz Vstalega Kristusa. On je naše upanje, naše življenje, novost vsega našega življenja.

Bog je poslal svojega Sina na svet, da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ni obsojen, ampak je prešel iz smrti v življenje, ker veruje v Vstalega Kristusa.

Obstajajo ljudje, tudi mi smo to včasih, ki ne morejo živeti v luči, saj so navajeni na temo. Luč jih slepi, nezmožni so videti. So človeški netopirji, tako bi dejal papež Frančišek.  Premikati se znajo samo v temi. Tudi mi, ko smo v grehu, smo v tem stanju. Ne prenesemo luči. Lagodnejše nam je živeti v temi. Luč nas klofuta, pokaže nam tisto, kar nočemo videti. A najslabše je, da so se oči, oči duše, ki so tako dolgo živele v temi, nanjo navadile do te točke, da ne poznajo več luči. Izgubiti občutek za luč, ker se navadim bolj na temo. Ko smo v stanju greha, v stanju oddaljitve od Gospoda, postanemo slepi in se bolje počutimo v temi. In tako hodimo, ne da bi videli, kakor slepi, premikamo se, kakor pač lahko.

Pustimo, da ljubezen Boga, ki je poslal Jezusa, da nas reši, vstopi v nas; in da luč, ki jo prinaša Jezus, luč Duha, vstopi v nas in nam pomaga videti stvari z lučjo Boga, z resnično lučjo in ne s temo, ki nam jo daje gospodar teme.

Dvoje je danes. Ljubezen Boga v Kristusu na križu, ki je luč ali tema? In vprašanje, ki si ga lahko postavimo: Ali hodim v luči ali hodim v temi? Sem Božji otrok ali sem postal po Frančiškovo ubogi netopir?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN