Nedelja, 19. april 2026: 3. velikonočna nedelja

3. velikonočna nedelja

Pomislimo: Kdaj pride spoznanje, da je Gospod vstal? Ne zadoščajo niti razprave, niti pot, ki jo prehodi Jezus z učencema. Njuna želja, da bi ga srečala, je tako goreča, da tujca, ki očitno nekaj ve, povabita k mizi. In šele potem pride tisti slovesen trenutek spoznanja.

Tekanje gor in dol, pa čeprav od ‘Božjega groba’ do ‘Božjega groba’, ne zadošča, da bi spoznali Gospoda.

Tudi razpravljanje o njem nas pušča prazne. Celo razpravljanje in obračanje Božje besede se človeka lahko ne dotakne.

Šele ko utrujeni sedemo k Gospodu, ko ga prosimo, da deli z nami kruh, ko nam ta da svoj blagoslov, je prostor za spoznanje. Poglejmo pomembna dejstva.

Večer in utrujenost. Dokler so naše moči zadostne, ne potrebujemo Boga. Ko bomo v naporih prešibki, da bi sami vse storili, je mogoče, da bomo Gospoda iskreno povabili k sebi in ga čisto zares  srečali in spoznali.

Kruh. Kruh je več kot to, kar s to besedo pojmujemo danes. Kruh pomeni življenje. Ko ne bomo le sedali za mizo, da poklepetamo, pa čeprav o pomembnih stvareh, ko bomo resnično delili življenje z drugimi, šele takrat bo med nas sedel Gospod sam in se nam razodel.

Zanimivo je, da sta učenca dovolila tujcu, da deli oz. lomi kruh! Gospod za nas ni več tujec, vendar ali dovolimo, da deli kruh našega življenja, ali dopustimo, da Gospod upravlja z našim življenjem, kot on hoče?

Blagoslov. Pri vsem tem je še blagoslov, milost, ki je vedno od zgoraj. Resnično spoznanje Gospoda, je vedno dar, je sad Božjega blagoslova. Lahko se naprezamo, da bi spoznali živega Boga, a sad, tj. spoznanje, je v celoti odvisen od Božje milosti.

• Prosimo Gospoda v teh velikonočnih dneh, da bi ga znali resnično povabiti k mizam našega življenja.
• Prosimo ga, da bi znali med seboj in z Njim deliti kruh – življenje in ga sprejemati.
• Prosimo ga, da bomo odprti za njegov blagoslov.
• Prosimo ga, da tudi nam odpira oči, da bi ga resnično spoznali.

V evangeliju prepoznavamo predvsem moč evharistije.  Duhovniki pogosto slišimo s strani vernikov besede: sveta maša je dolgočasna; jaz grem k maši, kadar čutim; nedeljska maša je ‘kar nekaj’; molim lahko tudi v naravi ipd. Arški župnik je vernike opisal takole: »Vidite jih, da obračajo glavo sem in tja in sprašujejo soseda, koliko je ura. Drugi zehajo in se pretegujejo, ko obračajo liste svojega molitvenika, kot bi preverjali, ali je tiskar zagrešil kakšno napako … Med obredi so žalostni …, ko pa je obred končan, se drenjajo k vratom kot ljudje, ki so jih izpustili iz zapora. Tedaj jih glejte, kako spet zažive v veselju, ki so ga izgubili pri obredu.« 

Zdi se, da smo vsi – tako duhovniki kot verniki – močno razvrednotili tisto, o čemer je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi (Jn 6,53).«

Jezus je bil že ob prvih nastopih žalosten, ko je moral ljudem reči, da ga iščejo zaradi pomnožitve kruha in ne zato, ker bi iskali nekaj globljega. Vendar vztraja. Vztrajno nas vzgaja, da se od najbolj preprostih želja, potreb in hrepenenj dvignemo v logiko darovanja. Da ne iščemo, kako bi nekaj ali nekoga imeli zase, ampak kako bi sebe dali v hrano.

Jezus  nas uči, da bomo naše velikonočno krščanstvo lahko živeli le v luči velikonočnega tridnevja, ki se, hočemo ali ne, začenja in končuje z velikim četrtkom. Jezus se daje v hrano, da bi to delali tudi mi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN