Nedelja, 26. april 2026: 4. velikonočna nedelja

4. velikonočna nedelja

Odlomek, ki sem ga slišal že ničkolikokrat me je kljub vsemu presenetil. Kadar pomislimo na dobrega pastirja nam pridejo verjetno pred oči sladke podobe Jezusa, ki nosi ovčko na rami, ki hodi sredi med njimi in jih vodi na dobro pašo. Včasih si predstavljamo tudi Jezusa, ki gre za izgubljeno ovco in jo rešuje iz trnja itd.

Današnji evangelij me kar strese s svojo ostrino. Jezus, dobri pastir, pravi: »Kdor ne gre skozi vrata, ta je tat in ropar,« in nadaljuje: »Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji.« Nič ljubkega in sladkega ni v teh izjavah. Nasprotno, neverjetna ostrina in odločnost. Brezkompromisna odločnost! Črno-bela tehnika. Kdor hoče imeti življenje, mora stopiti skozi vrata.

Kdo si danes še upa tvegati takšno ostrino? Kdo upa reči v javnosti: Kdor ne sprejme Kristusa, ne bo rešen! Kdo upa reči, kdor ne gre v življenju skozi vrata, je tat in ropar? Pa vendar, če hočemo biti zvesti Evangeliju, moramo vzeti Jezusa zares. Poskušajmo razumeti, kaj pomeni prispodoba o staji, vratih in ovcah.

Ljudje smo ovce, staja je svet našega življenja v odnosih, Jezus je vrata. Jezus pravi, da je pot, resnica in življenje. Imeti življenje v obilju, živeti polno je mogoče le, če vzamemo Jezusa zares. Če je on vrata v stajo, lahko razumemo, da je vrata do sočloveka Resnica. Samo skozi resnico lahko stopim k drugemu. Samo če vzamem Resnico zares, nisem tat in ropar, ne koljem in ubijam. Če pa se želim resnici izogniti, stopam v odnose skozi okna, torej kradem, ropam in ubijam. Danes bi radi rekli, da ne vemo, kaj točno je resnica. Jezus se ne da zmesti. Veste, kaj je resnica, skoznjo morate, sicer ste roparji. Ni izgovorov za polresnice, ni izgovorov za diplomacijo in hinavščino. Samo resnica vodi v življenje.

Ali hočemo izvedeti vso resnico o sebi? Ali hočemo izvedeti vso resnico o naših družinah? Zakaj je vedno več razsutih družin? Od kod to? Kam nas vodi sodobni način življenja? Ali hočemo vedeti vse o zlaganosti današnjih reklam? Ali nas sploh še zanima resnica o politiki, družbi, svetu, Bogu?

Ali si upam reči:

–          nemiren sem, nekaj me grize, nekaj moram storiti.

–          hitim v delo in bežim od bližnjih in od Boga, nekaj moram storiti.

–          izgovarjam se na druge, pa vem, da je vse skupaj moj problem, moram se ustaviti.

Ali si upam reči drugim:

–          v naši družini je nekaj narobe

–          ustavi se, sicer boš propadel: preveč piješ, z ženo se prepirata, otroci trpijo.

–          družba ni v redu, saj ljudje v njej propadajo: delajo se, da gre, a ni res.

Ali upam trditi pred drugimi:

–          brez Boga in večnosti je življenje brez cilja in smisla.

–          Evangelij je moje vodilo, skušaj mu slediti.

–          za življenje potrebujem božjo besedo in zakramente.

Skratka: Ali si upam priznati, da ima Jezus prav, ko pravi: Samo kdor bo hodil skozi vrata Resnice, bo svobodno hodil noter in ven, bo svoboden in poln življenja?

Jaz sem vrata – Te besede nam sporočajo občutje popolne gotovosti in neizmerne nežnosti. Naše življenje je popolnoma varno v Jezusovih in Očetovih rokah, ki so eno; ena ljubezen, eno usmiljenje, razodeti enkrat za vselej v daritvi na križu. Da bi rešil izgubljene ovce, ki smo vsi mi, je Pastir postal jagnje in se je pustil zaklati, da bi vzel nase in tako odvzel greh sveta. Na ta način nam je On podaril življenje, življenje v obilju.  Ta skrivnost se obnavlja s presenetljivo ponižnostjo na evharistični mizi. Tam se ovce zbirajo, da se nahranijo, tam postajajo eno med sabo in z Dobrim Pastirjem.

Zato nas ni več strah. Naše življenje je že rešeno pogubljenja. Nič in nihče nas ne more iztrgati iz Jezusovih rok, saj nič in nihče ne more premagati njegove ljubezni. Jezusova ljubezen je vidna. Hudič, velik sovražnik Boga in njegovih stvaritev, nas skuša na različne načine iztrgati od večnega življenja. Toda hudič ne more nič, razen če mu mi odpremo vrata svoje duše, ko sledimo njegovemu varljivemu dobrikanju.

Marija je poslušala in ubogljivo sledila glasu Dobrega Pastirja. Naj nam ona pomaga, da bomo z veseljem sprejeli Jezusovo povabilo ter postali njegovi učenci in tako vedno živeli v gotovosti, da smo v očetovskih rokah Boga.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN