Četrtek, 30. april 2026: Ta, ki z menoj kruh je, je dvignil

Ta, ki z menoj kruh je, je dvignil

Za Jezusa je bila pomembna skupnost, ista miza, a to ni bilo brez bolečine, saj je vedel, kdo so, vedel je: »Ta me bo zatajil,« »Ta me bo izdal,« »Ta me bo zapustil.«

A Jezus je to vseeno delal kljub bolečini; hotel je, da bi ostali skupaj. Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, njihovo slabostjo, njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega na videz ne bo nobenega učinka. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli stran drug od drugega. Mi pa moramo ostati skupaj, ker je le skupnost prostor, kjer lahko resnično živimo …

Zahvaljujmo se Jezusu za ta napor. Bolečina, Jezusova bolečina je tisto, kar nas povezuje med seboj. Njegova smrt, ko je pustil svoje in postregel drugim, ta nas povezuje. To je bolečina, ki smo je bili vredni, čeprav si je nismo zaslužili.

Zaradi te bolečine smo skupnost, ta nas drži skupaj. Zaradi te bolečine bomo skupnost tudi ostali – ali pa ne bomo –ko nekdo v njej sprejme bolečino – iz ljubezni.

Mogočni Bog postane najponižnejši Bog. Odmaknjeni Bog postane Bog, ki se dotika naše golote, naših teles in naše človeške umazanje. Skriti Bog postane Bog neverjetne bližine, ki sebe nazadnje postavi v dar, v podobo kruha in vina.

S tem posveti naše vsakdanje življenje. Želi, da bi naši obedi postali prisotnost Boga, Gospodova večerja pa obhajanje ljubezni. Bog in človek se združita v enem samem dejanju ljubezni. Obed postaja obred in obred postaja vsakdanji obed. Neskončni se poniža, da nas dvigne v neskončno.

Kakor Jezus ne daruje drugega kot sebe, tako je tudi vsak kristjan poklican, da vedno daruje sebe. V to duhovništvo smo poklicani vsi kristjani. Duhovniška služba vsakega kristjana je v nežni in sočutni bližini, v globokem spoštovanju naših ran ter ran bližnjega, ki jih z ljubeznijo »umivamo«. Gospodova večerja pa je znamenje Božje ljubezni in bližine. Samo če sprejemamo Jezusovo daritev v ljubezni in jo razumemo kot ljubezen, deluje v naših življenjih. Jezus hoče, da v njegovi daritvi čutimo njegovo ljubezen in da jo razumemo kot povabilo, da ljubezen tudi živimo v dejanjih.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN