Četrtek, 7. maj 2026: Veselje v vas, ki se dopolni

Veselje v vas, ki se dopolni

Današnji evangelij nam prinaša besede ljubezen, zapovedi, veselje in prijateljstvo. Te stvari postavljajo življenje, postavljajo vesolje, vse, kar je, ker so od Boga. Nasprotne tem so sebičnost, samovolja, žalost in sovražnost. Prav začutimo, kako v tej konstelaciji besed Boga ni.

Bog je naš Stvarnik in pozna nas bolje, kot se poznamo sami sebe (sami sebe sploh poznamo zelo slabo). Kot naš Inženir nam je dal “priročnik za uporabo“ nas samih. Po njem moramo živeti, da sploh lahko funkcioniramo. Iz ljubezni nam je dal zapovedi, izpolnjevanje katerih prinese v življenje veselje in ustvarja v nas notranjo klimo, ki omogoča ustvarjanje prijateljstev.

Jezus želi biti naš prijatelj. Prijateljstvo je odnos zaupanja, zato nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta. Izbral nas je in poslal, da obrodimo sadove ljubezni.

Velikoduhovniška molitev, kot jo podaja Janez, je višek razodetja Božje ljubezni. Temu sledi samo še dejanje, ker za prijatelje se umira. Jezus, naš prijatelj, se je podaril za nas do konca. Kaj je še potrebno, da bomo to dojeli in začeli Jezusa posnemati v dejanjih?

Krščanstvo se vedno znova razume kot vero skrušencev, potrtežev, takorekoč depresivcev, ki se mečejo po tleh od obupa nad lastno moralno umazanijo. Mrka resnoba stoječih pod križem, vedno znova preštevajoč, kako nas je malo, v osuplem obupu nad gnusobo lastnih grehov. Ampak če se naša vera ustavi na tem mestu, postane vera greha.

Mi pa ne verujemo v greh, pač pa v odrešenje. Nismo verniki le velikega petka, pač pa tudi velike nedelje. Jezus nas vabi, naj hodimo v njegovi ljubezni – jarem, pravi, je prijeten. Hudičeva skušnjava in prevara je, ki nam hoče kazati, da nam je Bog (zlobno?) namenil neke hude, naporne čase, ki se vlečejo vse do smrti – in potem v nebesih neskončni banket.

Ampak v resnici je Jezus prišel, da nam prinese radost, popolno radost. Ne odsotnost vsega trpljenja, preskušenj, vsake žalosti – tako lahko razume kdo evangelij samo iz svojega udobnega naslonjača na hrbtih izkoriščanih. Pač pa gre za to, da se srce – kljub stiski in bolečini – veseli. Kot se je veselilo Marijino srce ob oznanjenju, kljub slutnji ran že od vsega začetka. Ker ljubezen celi rane in blaži bolečino.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN