Nedelja, 17. maj 2026: 7. velikonočna nedelja

7. velikonočna nedelja

Jezus nas v velikoduhovniški molitvi vabi v odnos z Očetom. Ta odnos je ključnega pomena tako zanj kot za nas. V odnosu do Očeta govori o izpolnitvi svojega življenja, svojega poslanstva, o cilju življenja. Odnos z Očetom nam predstavlja kot temelj naših hrepenenj po nebesih, po polnem življenju, hrepenenj po srečanju z živim Bogom.

In kakšen je odnos med Jezusom in njegovim Očetom? Na prvi pogled nam je jasno, o kakšnem odnosu govori, a če pogledamo od bliže, odnosa oče-sin, kakor ga predstavlja Jezus, sploh ne poznamo. Spomnimo se, kako učence uči moliti Oče naš. V molitvi Oče naš Jezus nagovarja očeta kot Abba – očka, a besede so vzvišene, kakor da bi govoril s kraljem. Besede so podobno kot v molitvi Oče naš vzvišene tudi v velikoduhovniški molitvi, kjer Sin pravi: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe …« Jezus v tem odnosu združuje otroškost in izredno spoštovanje, bližino in izredno ponižnost. Takega odnosa oče-sin s svojimi očeti ali svojimi sinovi, kjer bi bili hkrati otroci in v vsej polnosti očetu enakovredni, ne poznamo. Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta on in Oče eno. A kaj je to?

Poskušajmo premisliti, kakšen je odnos Jezus in Oče. Je otroški odnos: zaupen, topel, poln hrepenenj, poln sanj o lepem, navdušuje, vleče v odnos enosti,  spodbuja k oznanjevanju.

Biti eno z Očetom, kakor sta Jezus in Oče eno, je mogoče le toliko, kolikor bomo uspeli osvojiti logiko njunega odnosa. Ker smo v devetdnevnici k Svetemu Duhu, ga prosimo, naj nam pomaga vstopati v skrivnostno lepoto edinosti med Očetom in Sinom.

V naših odnosih poznamo samo prva mesta, pomembnost, tekmovalnost, produktivnost. Mar s tem ne izgubimo izpred oči svoje enkratnosti. Zavedati se dopolnjevanja in vrednosti posameznika, to ustvarja edinost.

V različnosti se moramo odpovedati predstavi o pomembnosti in prvih položajih. Uporabiti je potrebno božjo logiko: »Največji med vami pa je tisti, ki streže.« To je božja logika, v kateri je enost mogoča. Brez nje ne moremo biti eno. Služenje in ne tekmovalnost, to je temelj edinosti.

In ne nazadnje moramo dojeti da je celota sestavljena iz majhnih na videz nepomembnih delcev. Tudi Jezusovega življenja ne moremo razumeti, če ne dojamemo, kaj vse ga je ustvarjalo: skritost v Betlehemskem hlevu, tiho učenje in služenje v Nazaretu, glasno in pogumno oznanjevanje in ozdravljanje, katastrofalen konec življenja na križu, skrito vstajenje in tiho veselje v nebeškem kraljestvu. Vse je pomembno: jasli in križ, čudeži in nebeška slava. Vse to ustvarja čudovito enost njegove podobe, čudovito enost z Očetom in tiho navzočnost med nami.

Biti eno pomeni torej dojeti in sprejeti:neprecenljivo vrednost poklicanosti; vzvišeno lepoto služenja in darovanja; veselje v povezanosti z drugimi in ustvarjanje občestva.

Gospod naj nam pomaga, da bomo postajali eno, kakor sta on in Oče eno.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN