Sreda, 14. september: Povišanje Svetega Križa

Judovski učitelj Nikodem, iz farizejske judovske stranke in član sinedrija, torej med voditelji ljudstva, ponoči prihaja k Jezusu in se z njim pogovarja. Kot pismouk je dobro poznal Sveto pismo in v njem našel Božjo besedo, Boga samega. Mnoge druge učitelje postave je znanje oviralo pri tem, da bi se srečali s Kristusom, Nikodem pa je ponoči prihajal in se pogovarjal z njim.

Luč in tema imata pri evangelistu Janezu pomembno simboliko. Tudi za nas. Noč predstavlja temo nevere, dvoma. Luč in tema predstavljata tudi bistveno razliko med vsem znanjem, ki ga more človek doseči z razumom in na drugi strani vero. Vse Nikodemovo znanje je v noči postavljeno na stran, ko se sreča z živim Bogom in ga posluša. V tem srečanju sliši nekaj najlepšega, kar je zapisano v Svetem pismu: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Tega Nikodem ni mogel doživeti z vsem znanjem, študijem Svetega pisma. To je moral slišati, doživeti v živem stiku z Jezusom.

Ta odlomek nam govori o neizmerni širini in globini Božje ljubezni. Ta ni izključujoča, ni podarjena le enemu narodu ali človeku, je osebna ljubezen do vsakega človeka, saj zaobjema vse človeštvo in ves svet. Bog je ljubeči Oče, ki ne more počivati, dokler vsi njegovi otroci ne spoznajo njegove ljubezni in se ne vrnejo domov k njemu. Ljubi vsakega izmed nas, kot da smo edini na svetu, edini žejni ljubezni. Seveda nam pa daje svobodo, da lahko sami izberemo koga in kaj bomo ljubili.

Jezus nam pokaže na paradoks ljubezni in zla. Lahko ljubimo temo greha in nevere ali pa svetlobo Božje resnice, lepote in dobrote. Če našo ljubezen vodi to, kar je resnično, dobro in lepo, potem bomo izbirali po božje.

Nikodem predstavlja vsakega od nas. Imamo dolgo tradicijo Cerkve, lepe verske navade, morda tudi veliko znanja. Vse to je dobro in potrebno, ampak Nikodem nam pokaže, kaj nam je še potrebno. Vse drugo dati na stran (to predstavlja noč) in se srečati s Kristusom, ki nam ga Oče v svoji veliki ljubezni pošilja. Srečati se z Njim ”z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo”.

Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, pravi Jezus Nikodemu.  Nikodem je dobro poznal Sveto pismo in je dobro poznal dogodek iz časa, ko so Izraelci taborili v puščavi, na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Godrnjali so zoper Boga in Mojzesa zaradi trdega puščavskega življenja in potovanja. Takrat pa so prišle kače in začele pikati ljudi. Veliko jih je pomrlo. Izraelci so videli, da so grešili proti Bogu in proti Mojzesu in so Mojzesa prosili pomoči. Bog je Mojzesu naročil, naj naredi bronasto kačo. Kdor bo pičen, pa bo z zaupanjem pogledal na bronasto kačo, ne bo umrl.

Podobno je Jezusov križ znamenje upanja za ljudi. On jemlje nase naše grehe, grehe vsega človeštva. Kdor veruje vanj, se ne bo pogubil, ampak imel večno življenje. To je nova in večna zaveza, ki jo je Bog sklenil z ljudmi – pri vsaki sv. maši ob posvetitvi Rešnje krvi duhovnik ponovi, spomni na novo, večno zavezo. Kača v puščavi je ljudi reševala telesne smrti. Jezus pa bo povzdignjen na križ, pravi Jezus Nikodemu, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.

Gospod Jezus Kristus, tvoje učlovečenje, smrt in vstajenje nam je prineslo življenje. Nadvse si želimo, da tvoja ljubezen zaobjame in spremeni naše življenje. Pomagaj nam ljubiti vse, kar ljubiš ti, si želeti vse, kar želiš ti, in zavrniti vse, kar tudi ti zavračaš.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.