Sreda, 21. september: Jezus pokliče Mateja

Matej je bil cestninar, izterjevalec davkov za rimsko cesarstvo, in zato je veljal za grešnika. Jezus pa ga je poklical, naj mu sledi in postane njegov učenec. Matej sprejme klic ter Jezusa in njegove učence povabi k sebi domov na večerjo. A med farizeji in Jezusovimi učenci pride do razprave, zakaj jedo s cestninarji in grešniki. Jezus se jih namreč ni izogibal, ampak je obiskoval njihove hiše in sedel ob njih. To je pomenilo, da so tudi oni lahko postali njegovi učenci. To, da smo kristjani, nas ne naredi brezhibne. Kakor cestninar Matej, vsak med nami, kljub svojim grehom, zaupa v Gospodovo milost. S tem, ko je Jezus poklical Mateja, je grešnikom pokazal, da ne gleda na njihovo preteklost, socialni položaj, zunanja pravila, ampak jih odpira za novo prihodnost. Dovolj je odgovoriti na povabilo s ponižnim in iskrenim srcem. Cerkev ni skupnost popolnih, ampak skupnost učencev na poti, ki hodijo za Gospodom, ker so se prepoznali kot grešniki in kot potrebni njegovega odpuščanja. Krščansko življenje je torej šola ponižnosti, ki odpira za milost.

Takšnega obnašanja ne more sprejeti nekdo, ki se ima za pravičnega in boljšega od drugih. Ošabnost in napuh ne dovolita, da bi se videl kot potreben zveličanja, ampak preprečujeta videti usmiljeno Božje obličje ter delovati z usmiljenjem. Sta kakor zid, ki preprečuje odnos z Bogom. Jezusovo poslanstvo pa je ravno to: priti iskat vsakega med nami, da bi ozdravil naše rane in nas poklical, naj mu sledimo z ljubeznijo. ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni’, je povedal sam Jezus, ki se tukaj pokaže kot dober zdravnik. Pred Jezusom ni noben grešnik izključen, kajti ozdravljajoča Božja moč ne pozna bolezni, ki je ne bi mogla ozdraviti. To nam mora vliti zaupanje in srce odpreti za Gospoda, da ga bo lahko ozdravil.

Če farizeji v povabljenih vidijo samo grešnike in z njimi nočejo sedeti, pa jih Jezus spomni, da so tudi oni povabljenci Boga. Na ta način sedeti za mizo z Jezusom pomeni, da nas on spremeni in reši. V krščanski skupnosti je Jezusova gostija dvojna, je gostija Besede in gostija Evharistije. To sta zdravili, s katerima nas Božji Zdravnik ozdravlja in hrani. Z Besedo se nam razodeva in nas vabi k dialogu med prijatelji. Jezus se ni bal pogovarjanja z grešniki – vse je ljubil. Evharistija pa nas hrani s samim Jezusovim življenjem. Kot izredno močno zdravilo na skrivnosten način neprestano obnavlja milost našega krsta.

Jezus pogovor s farizeji zaključi z besedami: ‘Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve’. To pomeni, vdanost srca, ki prizna svoje grehe, ki se pokesa in ponovno postane zvesto zavezi z Bogom. Brez skesanega srca je namreč vsako versko dejanje neučinkovito. Farizeji so bili na videz zelo verni, a niso bili pripravljeni deliti mize s cestninarji in grešniki; niso priznavali možnosti za kesanje in torej za ozdravitev; na prvo mesto niso postavljali usmiljenja; čeprav so bili zvesti varuhi postave, niso poznali Božjega srca.
Vsi smo povabljeni na Gospodovo gostijo. Sprejmimo povabilo in sedimo k Jezusu in njegovim učencem. Učimo se gledati z usmiljenjem in v vsakem od njih videti povabljenca. Vsi smo učenci, ki potrebujemo, da izkusimo in živimo tolažilno Jezusovo besedo. Vsi potrebujemo, da nas hrani Božje usmiljenje, kajti to je izvir, iz katerega izvira naše zveličanje.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: www.freepik.com

Obj.: L. M.