Adventna pot razmišljanja ob pričakovanju Jezusovega rojstva (četrti del)

Objavljeno: 16. 12. 2022

|

<strong>Adventna pot </strong>– <em>razmišljanja ob pričakovanju Jezusovega rojstva (četrti del)</em>

Dragi bralci,

dobrodošli na letošnji adventni poti pastoralnega portala pridi.com. V naslednjem mesecu bomo z vami delili pričevanja o doživljanju priprave na božič skozi oči različnih pričevalcev. Z nami bo družina Šavli, zakonca Kokalj, študentka Elektra Korošec in duhovnik Matic Lesjak.

Vsak teden bodo delili svoja doživljanja, aktivnosti, molitve in izzive s katerimi se srečujejo ob pripravi na Kristusov praznik.

Vabljeni k branju!

 

duhovnik Matic Lesjak

Adventni “finiš” je tu, jaz imam pa še toliko za postoriti … Želim si, da me vso potrebno delo in aktivnosti ne bi odnesle od bistvenega, kar je, da se v srcu nadaljuje pravo hrepenenje in pričakovanje Luči, Jezusa. Zato se bom v teh dneh še posebej boril za to, kar sem si zastavil na začetku adventa, kar je v prvi vrsti vsaj nekaj dnevne tišine in osebne molitve, poleg vseh, tudi zelo pomembnih skupnih bogoslužji. Tako kot na srce celotne skupnosti trkata Jožef in Marija, verjamem, da trkata tudi na moje, tvoje srce, da jima odpreva in preprosto, s tem kar sva, izročiva najini borni srci, ki sta v adventu večkrat padali, obupavali
 … a Luč od luči želi vseeno zasvetiti tudi prav v najinih srcih, ju ogreti in vžgati za čisto, lepo in nesebično Ljubezen. Da pa se to zgodi, verjamem, da bo prav prišla tišina in tiha molitev srca. Da bi srce lahko hrepenelo, pa naj nam ne bo odveč še enkrat obiskati svete spovedi, četudi smo jo že v začetku adventa, Bog nas čaka!
Kot študent sem božične voščilnice kar pogosto pošiljal, v zadnjih letih pa to običajno ostane le “pobožna” želja. Vseeno upam, da mi uspe poslati par voščil in se tako tudi konkretno spomniti na nekatere bližnje. V času študija sem za voščilo rad uporabil kar eno kitico in brevirja, ki zelo jasno razkriva lepoto in vsebino božiča:
“Naj angeli se vesele in vsi ljudje radujejo: Neskončni majhen je postal, da rešil bi zgubljeni svet.”
Kak podoben verz ali citat iz Svetega pisma pa je tudi dobro, da ga kot spodbudo in izziv zapišemo in postavimo ob domače jaslice, ki tudi pri meni za nekaj tednov postanejo predvsem kraj molitve in premišljevanja o darilu učlovečenja Boga, ki ni pozabil na nas, ampak na “lastni koži” izkusil radosti in žalosti tega sveta.
Kot otrok sem živel v Savinjski dolini, kjer sem opažal, da je blagoslov doma na sveti večer prej redkost, kot del običajnega praznovanj. A smo doma vseeno poskušali ohranjati ta običaj in obred, ki verjamem, da je imel kljub nekaterim negodovanjem, vpliv in milost na naš dom in domačijo. Pobudnica je bila predvsem mami, ki prihaja z Gorenjskega, kjer je bila to redna in obvezna praksa. Na prvi župniji sva z nekdanjim mentorjem, gospodom opatom, prav tako imela zelo lep tretji sveti večer, ko sva pred praznikom sv. treh kraljev z molitvijo, blagoslovljeno vodo in kadilom obiskala praktično vse prostore župnišča in tako verjamem, pregnala duhove teme in izprosila Svetega Duha.
Ko pomislim na praznovanje božiča doma, mi je zanimivo, da je bil vrhunec praznovanja božična večerja, blagoslov doma, obisk polnočnice skupaj s sosedi z baklami, druženje vedno pri drugi hiši in božično kosilo. Toda v vsem tem ni bilo obiska svete maše na sam božični dan, kar sem ugotovil šele kasneje. Zanimivo je, da so ljudje še ne dolgo nazaj na sveti večer držali posta. Seveda je več kot na mestu, da se poleg polnočne, obišče še božično mašo in tam neposredno sreča z darom učlovečenja, ko dejansko, po poti priprave, padcev, hrepenenja, v svetem obhajilu prejmemo živega Boga, isto meso, dušo in božanstvo, ki je iz Ljubezni do vsakega od nas postal človek. Želim nam, da bi prav trenutek svetega obhajila in naša molitev srca v navzočnosti živega Boga, bila vrhunec našega praznovanja, ko bi mu dopustili, da nam v srce izlije vse, kar ima pripravljeno za nas in obveže vse rane ter se dotakne vseh naših bolečin in žalosti.
Naj bo blagoslovljeno in milostno praznovanje božiča!
Zakonca Kokalj

Božič se približuje z velikimi koraki. Čas je, da začneva razmišljati okrog jaslic. Vsako leto jih postaviva, še prej smo jih postavljali skupaj z otroki. Pa ne le to, da smo jih postavljali, vrsto let smo v adventu tudi izdelovali figurice za v jaslice iz gline ali pa iz Das mase – imeli smo res veliko figuric, kakšnih 50 pastirjev in ustrezno število ovčk, pa še slona in kameli, pa seveda sveto družino in tri kralje … Vsako leto se je kaj razbilo, saj glina ni bila žgana, pa še vseeno je veliko figuric ostalo. Še vedno postavljava te »naše« jaslice, saj nama veliko pomenijo, pa tudi otrokom, ko pridejo na obisk in iščejo svoje »ploščenkote«, ležeče ovčke, pastirje, ki se objemajo in tako naprej.

K praznovanju božiča sodi tudi okrasitev doma. Nikdar nismo  imeli smrečice – umetne nismo marali, za pravo pa je mojega gozdarskega moža preveč  bolelo srca … raje je prinesel kako veliko borovo vejo, (da niso odpadale iglice) ki je bila nenavadne oblike in smo nanjo obesili okraske in lučke.

Na vse tri svete večere smo tudi po stari slovenski navadi, ki smo jo iz Gorenjske prinesli na Štajersko pokadili n pokropili vse prostore v stanovanju, sedaj, ko živiva v hiši, pa greva s kadilnico in blagoslovljeno vodo še okrog hiše. Ob tem moliva veseli del rožnega venca in prepevava božične pesmi. Po molitvi je na vrsti slavnostna večerja – tradicionalno je to pri nas polnjen piščanec. Sedaj to tradicijo nosijo naprej hčere v svoje družine. Polnočnica v cerkvi je posebno doživetje. Cerkev je razsvetljena najbolj, kar je možno, prva pot, ko pridem v cerkev pa je vedno k jaslicam. Mali čarobni svet je vedno znova priteguje z močno silo, čeprav spremljam nastajanje jaslic zelo intenzivno, saj je mož jasličar. Očarana obstajam pred svetonočno skrivnostjo, občudujem vsako ovčko in vsakega človečka posebej (tudi v cerkvi imamo »doma« izdelane figurice v jaslicah. V tem času rada obiščeva tudi kakšno razstavo jaslic.

Mašo obiščeva tudi na starega leta dan, da se zahvaliva za vse, kar je preteklo leto prineslo, na novega leta dan pa tako velja, da se leto ne začne »le s flašo, ampak tudi z mašo«, kot je imel navado vabiti v cerkev naš bivši župnik. Zelo dobro se namreč zavedava, da brez božjega blagoslova ne moreva, zdi se mi, da starejša kot sva, več je v nama hvaležnosti in prošnje za božji  blagoslov.

 

družina Šavli

S fantoma ležimo na postelji, saj je čas za spanje. Filip si še tiho mrmra pesem o adventnem vencu, ki smo jo zapeli pri moltivi. In pomislim, presneto, zadnja sveča bo kmalu zagorela na vencu. Njegov rojstni dan je že tako blizu. Advent, pohitel si. Zelo.

V glavi si poskušam umiriti misli, kaj vse moramo še postoriti pred svetim večerom. In res želim, da imamo en miren, zadnji teden priprav na Njegov prihod. Najprej nas čakajo še božične voščilnice, ki jih vsako leto pošljemo in pri izdelavi sodelujemo vsi. Meni je zelo lepo dobiti pošto in zato se potrudimo, da v času praznikov s tem polepšamo kak dan tudi s skromnim in čisto našim voščilom.

Z Janom sva rekla, da nama vsako leto “zmanjka” časa in vedno sveto spoved opraviva skoraj tik pred zdjaci. Zato bova letos to zagotovo naredila par dni prej, da se res lahko v zadnjem tednu priprav z mirnim in čistim srcem odpremo za Luč.

Župnik je zadnjič pri maši dobro povedal, da če slučjano v cerkvi kaj zamujamo, ko ni še nič okrašeno, nobenih lučk, smrečic, ko pa je vsepovsod okoli nas že vse tako okrašeno, lučkasto, na čase že res “kičasto.” In sem pomislila, naš doma zaenkrat krasi le adventni venec, nič drugega. V tem tednu bomo mogoče obesili kakšne lučke, pa izdelali kakšen okrasek, a ne pretiravamo. Ker želiva otrokoma res pokazati, kaj je bistvo božiča, Jezusovega rojstnega dne.

S samo pripravo na sveti večer ne kompiciramo, poskušamo si narediti res en le, miren dan. Da se nikamor ne hiti, smo skupaj. Navadno na sveti večer postavimo in okrasimo smrečico, podnjo pa Jan in Filip postavita jaslice. Z večerjo ne delamo nekih gurmanskih presežkov, najraje imamo kar kislo zelje in pečenice, tako kot smo jedli včasih, bi rekla moja stara mama. Pred večerjo navadno še blagoslovimo dom, ga pokdaimo in poškropimo z blagoslovljeno vodo – ta del s “špricanjem” se najbolj dopade Filipu, ampak zraven lepo moli. Zmolimo eno desetko, med hojo po stanovanju in dokončamo pri jaslicah. Jezusu zapojemo tudi vse najboljše, saj je to njegov rojstni dan. Sveti večer zaključimo z obiskom otroške polnočnice, s katere verjamem, da bo vsaj eden šel v spečem stanju.

Božično jutro začnemo z zajtrkom in seveda obiskom svete maše. Ta dan imamo potem namenjen obisku širše družine, s katero si naredimo čudovit božični dan.

Zame oziroma za naju je to res en lep čas, čas za družino. Čas za biti skupaj.

Naj bo miren, doživet in blagoslova poln, Jezusov rojstni dan.

 


Zapisali: družina Šavli, zakonca Kokalj in Matic Lesjak

Foto: osebni arhiv družine Šavli

Obj.: HŠ

Povej naprej.