17. februar: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil

Današnji evangelij govori o enem temeljnih sporočil našega odrešenja. Kar je Jezus govoril, je tudi izpolnil. Pa pomislimo, kako je Jezus izpolnil logiko, o kateri govori: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kot pravi apostol Pavel, je Jezus vzel podobo hlapca nase in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje, pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge. Jezus to dovrši tako, da se rodi v jaslih, živi v tišini tesarske delavnice Nazareške družine in umre na križu. Brez iskanja lastne pomembnosti in cene, brez ugodja, v popolnem darovanju. Odpove se svojemu božanstvu, postane človek in ponovno pridobi kraljevsko in božje dostojanstvo s smrtjo na križu.

Da bi razumeli skrivnost izgubljanja življenja, se ozremo na Jezusovo življenje. On je izgubil vse – vse do zadnjega diha se je razdal za Boga. Toda ko je izgubil življenje, ni izgubil ničesar, česar bi se moral oklepati! Vse, kar je dano iz ljubezni, ni nikoli izgubljeno.

Jezus je tu opisal, kaj pomeni biti njegov učenec. Govori o tem, kako je treba pozabiti sebe, izstopiti iz središča in tja postaviti Jezusa in njegov nauk. To pomeni, da bo treba nositi križ tako kot on. Tako kot on moramo vzeti na rame križ krivic in nasilja, čutiti moramo bolečino ob nepotrebnem trpljenju ljudi. Za to je treba moliti in tudi za nas, da bi jim znali pomagati.

Gre za povzetek vsega Jezusovega sporočila. Toda kaj pomeni izgubiti življenje zaradi Jezusa?  Mučenci, ki so izgubili življenje zaradi zvestobe Kristusu in njegovemu evangeliju so gotovo najmočnejši zgled in jih je v dvatisočletni zgodovini že nepregledna množica. Tudi dandanes so marsikje po svetu možje in žene v ječi ali celo umorjeni zgolj zato, ker so kristjani. Teh je celo več kot v prvih stoletjih Cerkve. Vendar obstaja še druga oblika mučeništva. To je mučeništvo zvestega izpolnjevanja svojih dolžnosti. Obstaja vsakdanje mučeništvo, ki ne prinaša smrti, a gre vendar tudi v njem za izgubljanje življenja za Kristusa. To je takrat, ko svoje dolžnosti opravljamo z ljubeznijo, skladno s Kristusovim mišljenjem, ki je logika darovanja in žrtvovanja. Koliko očetov in mater vsak dan živi po svoji veri v konkretnem darovanju življenja za dobro družine! Mislimo nanje! Koliko duhovnikov, redovnikov, redovnic velikodušno služi za Božje kraljestvo! Koliko mladih se odpove svojim načrtom in se posvečajo otrokom, prizadetim, ostarelim … Tudi ti so mučenci vsakdana.

Jezus imenuje dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati, kdor želi hoditi za njim: prvi je odpovedati se sebi, drugi pa nositi križ. Odpoved sebi pomeni, da moram sam sebi reči »ne« tam, kjer je moja volja v nasprotju s hojo za Jezusom. Nositi križ pomeni sprejemati trpljenje in bridkosti, ki so vsakemu izmed nas dodeljene na čisto svojski način (moj križ).

Niti odpoved sebi niti sprejemanje križa nista sama sebi namen. Zanju se odloči, kdor želi slediti Jezusu. Najvišja vrednota, ki je postavljena čez vse, je povezanost z Jezusom. Bodimo povezani z njim.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Photocreo

Obj.: HŠ