Sveti oče portugalskim oblastem: Lizbona je mesto upanja
Papež je spregovoril o Lizboni, ki lahko spodbudi spremembe in ponudi povod za upanje, v ospredje pa postavil Evropo in razmišljal o njeni smeri v prihodnost. Kot je dejal, je svetovni dan mladih, ki od 2. do 6. avgusta poteka v Lizboni, priložnost za skupno gradnjo, pri čemer je v ospredje postavil tri elemente upanja: okolje, prihodnost in bratstvo. Lizbona je namreč mesto upanja.
Lizbona je mesto srečanja
Najprej je izrazil veselje nad tem, da je prišel v Lizbono, »mesto srečanja, ki zaobjema različne narode in kulture in ki v teh dneh postaja še bolj univerzalno; v določenem smislu postaja svetovna prestolnica in tudi prestolnica prihodnosti, kajti mladi so prihodnost«.
Navezal se je na geografski položaj Portugalske, ki meji na ocean, ta pa razmejuje celine. »Ocean dejansko ne povezuje le narodov in držav, ampak ozemlja in celine; zato Lizbona, mesto oceana, poziva k pomembnosti skupnega in k razmišljanju o mejah kot o območjih stika in ne kot o mejah, ki ločujejo,« je dejal papež ter dodal, da so danes glavna vprašanja globalna, pa »vendar se pogosto soočamo z neučinkovitostjo pri odzivanju nanje prav zato, ker je svet ob soočanju s skupnimi problemi razdeljen ali vsaj ne dovolj povezan in se ne more enotno spoprijeti s tistim, kar ogroža vse. Zdi se, da so planetarne krivice, vojne, podnebne in migracijske krize hitrejše od sposobnosti in pogosto tudi volje, da bi k tem izzivom pristopili skupaj.«
Svetovni dan mladih kot spodbuda k univerzalni odprtosti
A Lizbona lahko prispeva k spremembi. Frančišek je spomnil, da je bila tukaj leta 2007 podpisana Lizbonska pogodba o reformi Evropske unije, po kateri se Evropa zavezuje pospeševanju miru, vrednot in blaginje svojih narodov, prispeva k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju, solidarnosti, spoštovanju med narodi, svobodni in pravični trgovini, odstranitvi revščine in zaščiti človekovih pravic. In to je – kot je pripomnil – »duh skupnega«, ki ga poživljajo »evropske sanje o multilateralizmu, ki je širši od zahodnega konteksta«.
Nadaljeval je, da je Lizbona prestolnica, ki leži na najzahodnejšem delu celinske Evrope. Opozarja, da je treba odpreti širše poti za srečanje, kar Portugalska že počne, zlasti z državami drugih celin, ki jih povezuje isti jezik. Sveti oče je pri tem izpostavil vlogo svetovnega dneva mladih: »Upam, da bo svetovni dan mladih za “staro celino“ spodbuda za univerzalno odprtost. Kajti svet potrebuje Evropo, resnično Evropo: potrebuje njeno vlogo graditeljice mostov in mirovnice na njenem vzhodnem delu, v Sredozemlju, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Tako bo Evropa lahko v mednarodni scenarij vnesla svojo posebno izvirnost, ki se je izrisala v prejšnjem stoletju, ko je iz žarišča svetovnih konfliktov sprožila iskrico sprave ter uresničila sanje o gradnji jutrišnjega dne z včerajšnjim sovražnikom, ko je začela poti dialoga in vključevanja, razvila diplomacijo miru, ki ugaša konflikte in zmanjšuje napetosti ter je sposobna zaznati najslabotnejše znake popuščanja in brati med najbolj postrani zapisanimi vrsticami.«
»Sanjam o Evropi …«
Sveti oče je zastavil vprašanje o smeri Evrope v današnjem času. Tehnologija, ki je zaznamovala napredek in globalizirala svet, sama po sebi ni dovolj, še manj pa je dovolj orožje, ki ne pomeni vlaganja v prihodnost, ampak osiromašenje resničnega človeškega kapitala, kar je izobraževanje, zdravstvo in socialna država. Zaskrbljujoče je, da se marsikje sredstva nenehno vlagajo v orožje in ne v prihodnost otrok. »Sanjam o Evropi, srcu Zahoda, ki bo s svojo iznajdljivostjo ugasnila vojna žarišča in prižgala luči upanja; o Evropi, ki zna ponovno odkriti svojo mladostno dušo, ki sanja o veličini celote in presega trenutne potrebe; o Evropi, ki vključuje narode in ljudi z njihovimi kulturami, ne da bi sledila teorijam in ideološkim kolonizacijam.«
V današnjem razvitem svetu je paradoksalno postala prioriteta »zaščita človeškega življenja, ki ga ogrožajo utilitaristični tokovi, ga uporabijo in zavržejo« – gre za »kulturo odmetavanja življenja«. Papež je pri tem mislil »na veliko nerojenih otrok in ostarelih ljudi, ki so prepuščeni sami sebi, na težave pri sprejemanju, zaščiti, podpori in vključevanju tistih, ki prihajajo od daleč in trkajo na vrata, na osamljenost številnih družin, ki s težavo vzgajajo otroke«.
Lizbona je mesto upanja
Lizbona pa prav tako predstavlja razlog za upanje, je »mesto upanja«, je nadaljeval Frančišek in spregovoril o mladih generacijah: »Ocean mladih se zliva v to gostoljubno mesto in želel bi se zahvaliti za veliko delo in velikodušno zavzetost Portugalske, da gosti dogodek, katerega izvedba je zelo kompleksna, a hkrati prinaša upanje. Mladi, ki prihajajo z vsega sveta, ki gojijo želje po edinosti, miru in bratstvu, mladi, ki sanjajo, nas pozivajo k uresničitvi njihovih sanj o dobrem. Niso na ulicah, da bi jezno vpili, ampak delijo upanje evangelija, upanje življenja. In če se na mnogih koncih sveta danes diha ozračje protestov in nezadovoljstva, kar je rodovitna zemlja za populizme in komplotizme, je svetovni dan mladih priložnost za skupno gradnjo. Ponovno zeleni želja po ustvarjanju novosti, po tem, da bi odrinili na globoko in skupaj odpluli proti prihodnosti.«
Človeško življenje naj je usklajeno z okoljem
»Zato si ustvarjalno prizadevajmo graditi skupaj!« je pozval sveti oče in v nadaljevanju govora spregovoril še o treh »gradbiščih upanja«, na katerih lahko »vsi združeno delamo«. To so okolje, prihodnost in bratstvo.
V zvezi z okoljem je dejal, da si Portugalska z Evropo deli številna zgledna prizadevanja za varstvo stvarstva. »Vendar globalni problem ostaja zelo resen: oceani se pregrevajo, njihove globine pa na površje prinašajo grdobije, s katerimi smo onesnažili naš skupni dom. Pomembna življenjska območja spreminjamo v odlagališča plastike. Ocean nas opominja, da je človeško življenje poklicano biti usklajeno z okoljem, ki je večje od nas in ki ga je treba skrbno negovati, pri tem pa misliti na mlajše generacije. Kako lahko rečemo, da verjamemo v mlade, če jim ne damo zdravega prostora za gradnjo prihodnosti?«
Vlagati v prihodnost, v družine in otroke
Drugi kriterij, pri katerem se je zaustavil papež, je prihodnost. »In prihodnost so mladi,« je poudaril. »A mnogi dejavniki jim jemljejo pogum, kot so pomanjkanje dela, hiter tempo, v katerem se nahajajo, naraščajoči življenjski stroški, težave pri iskanju stanovanja in – kar je še bolj zaskrbljujoče – strah pred ustvarjanjem družine in prihodom otrok na svet. V Evropi in na splošno na Zahodu smo priča žalostnemu padcu demografske krivulje: zdi se, da je napredek vprašanje tehničnega razvoja in udobja posameznikov, medtem ko prihodnost zahteva boj proti upadanju rojstev in upadanju volje do življenja.« Po papeževih besedah lahko na tem področju veliko stori dobra politika, ki »je lahko ustvarjalka upanja«. Politika namreč ni poklicana imeti moč, ampak »ljudem dati moč, da upajo«. »Danes je bolj kot kdaj koli prej poklicana, da popravi ekonomska neravnovesja trga, ki ustvarja bogastvo, a ga ne razdeli, s čimer osiromaši za vire in gotovost. Poklicana je, da se razkrije kot ustvarjalka življenja in skrbi, da daljnovidno vlaga v prihodnost, v družine in otroke, da spodbuja medgeneracijsko povezovanje, kjer preteklost ni izbrisana, ampak se vlaga v vezi med mladimi in starimi. V tem smislu je pomembna vzgoja, ki ne more posredovati le tehničnih pojmov za ekonomski napredek, temveč je namenjena vstopu v zgodovino, posredovanju tradicije, krepitvi človekove verske potrebe in spodbujanju družbenega prijateljstva.«
Bratstvo – mladi kot zgled
Ob koncu je sveti oče spregovoril še o bratstvu, ki se ga kristjani učijo od Jezusa Kristusa. Kot je dejal, sta sosedstvo in solidarnost v mnogih delih Portugalske zelo živa. A v splošnem kontekstu globalizacije, ki nas sicer zbližuje, a ne omogoča bratske bližine, pa »smo vsi poklicani, da gojimo čut za skupnost, začnemo pa z iskanjem tistih, ki živijo poleg nas«. »Kako lepo je, da se ponovno odkrijemo kot bratje in sestre, delamo za skupno dobro in za sabo puščamo nasprotja in razlike v pogledih! Tudi tu so nam zgled mladi, ki nas s svojim klicem po miru in voljo do življenja vodijo k rušenju togih pregrad pripadnosti, postavljenih v imenu različnih mnenj in prepričanj,« je še dejal papež.
Sklenil je z zahvalo in spodbudo mnogim, ki v portugalski družbi skrbijo za druge, zlasti pa krajevni Cerkvi, ki daleč od žarometov dela veliko dobrega. »Vsi skupaj začutimo, da smo poklicani bratsko dajati upanje svetu, v katerem živimo, in tej čudoviti deželi,« je še povabil.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican media
Obj.: MG