Nedelja, 22. september 2024: 25. navadna nedelja

25. navadna nedelja

V današnji Božji besedi beremo, da so se apostoli nekoč prepirali med seboj o tem, kdo med njimi je največji, a Jezus na sredino med nje postavi otroka. Kako pomenljivo dejanje!

Ali ni hotel s tem pokazati, kam otrok v resnici spada – v sredino, v središče naše pozornosti, ljubezni, zanimanja, skrbi in prizadevanja.
Otrok je v središču vsake družine in mora biti v središču vseh vzgojnih pobud. V središču, ko oblikujemo in izbiramo radijske in televizijske programe. V središču skrbi za prometno varnost. V središču socialnih pobud, razmišljanj in odločitev.

Otrok je sveta stvar, so rekli že stari Rimljani. Četudi niso poznali Kristusovega nauka in niso vedeli za Božje otroštvo, so že po naravi kljub nekaterim poganskim navadam imeli otroka za sveto bitje z nedotakljivim dostojanstvom. – In kakšno mesto ima v današnji slovenski družbi ljubezen do otroka, spoštovanje njegovega nedotakljivega dostojanstva vse od spočetja naprej? Pa njegova prihodnost?

V tej luči lahko razumemo:

–          miloščino (dobra dela) kot priložnost, da se globlje zavemo, da je drugi vedno dar. Po Božji ljubezni smo med seboj bratje in sestre. Ljubezen do bližnjega ni izbira, ampak moja prvotna dolžnost, temeljno božje povabilo kristjanu.

–          molitev kot priložnost, da se bolj zavemo lepote odnosa z Bogom, veselja, da smo povabljeni v odnos z njim in kot pravi papež Frančišek: Naj nas Sveti Duh vodi na resnično pot spreobrnjenja, da bomo znova odkrili dar Božje Besede.

–          odpoved kot priložnost, da se zavemo, kje vse nas greh zaslepi, kako pogosto je naše življenje ujetnik zunanjega videza, najbolj plehkih in bežnih vidikov bivanja, kakor življenje bogataša, ob katerem nas nagovarja papeževa poslanica.

Če so torej v Jezusovem času mnogi razumeli miloščino, molitev in odpoved kot priložnost, da se dokazujejo pred seboj in svetom, naj bi kot Jezusovi učenci razumeli to troje veliko globlje. Gospod nas vabi, da globlje dojamemo težo greha, znova odkrijemo dar Božje Besede in drugega prepoznamo kot dar, ne kot tekmeca ali breme.

Za ogledalo si danes vzemimo Prešerna. V pesmi Nezakonska mati slišimo pretresljivo vprašanje mlade matere, ki se je vsi sramujejo in so jo pustili na cedilu: »Kaj pa je tebe treba bilo, / dete ljubo, dete lepo, / meni mladi deklici, / neporočeni materi?« Odgovor na to tesnobno vprašanje najde mati v otrokovih očeh, v katerih sluti odsev nebes, odsev Boga: »Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.« Končno zaupa otrokovo usodo Bogu in se ne meni za to, kako jo vsi obsojajo. Zase sklene: »Al te je treba bilo al ne, / vedno bom srčno ljubila te.«

 A naše ravnanje in javno mnenje navdihuje vse prej kot ljubezen do otrok. Preplavlja ga samouničevalna miselnost, potegovanje za to, »kdo je večji in močnejši«, da lahko odloča in sodi o drugem, hkrati pa primanjkuje spoštovanja materinstva, starševstva, pritrjevanja življenju in veselja nad njim.

Prosimo Božje pomoči, da ponovno postavimo otroka medse in v Jezusovem nauku najdemo prave poudarke za življenje.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak