Torek, 22. oktober 2024: Blagor, če nas Gospod najde čuječe

Blagor, če nas Gospod najde čuječe

Jezus nam v današnjem evangeliju pokaže, kako nas mora pričakovanje njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnem življenju, bogatem dobrih del. Povabil nas je torej, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, žeje po posedovanju ali obvladovanju, temveč po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logiki ljubezni: »V takšni obliki odnosa, ki izhaja iz Boga in je usmerjen v Boga.«

V evangeljskem odlomku, Jezus nadaljuje govor svojim učencem o vrednosti človeške osebe v Božjih očeh ter o nepotrebni zaskrbljenosti za zemeljske stvari. Ne mislimo, da gre za hvalnico nezavzetosti. Nasprotno, če poslušamo Jezusovo pomirjajoče povabilo, je naše srce odprto za upanje, ki razsvetljuje in poživlja konkretno bivanje; zagotovilo imamo, da evangelij ni samo sporočilo o stvareh, ki je dobro, da jih vemo, ampak je sporočilo, ki vodi v dejanja in spreminja življenje. Mračna vrata prihodnosti so bila tako odpahnjena. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo življenje.

Današnji evangelij nas hoče torej povabiti k razmišljanju o ‘življenju v prihodnjem veku’, kakor vsakič v Veroizpovedi izpovemo našo vero. To je povabilo, da naj naše bivanje mineva na moder in previden način, s pozornim pogledom na našo usodo, torej na resničnosti, ki jim pravimo poslednje: smrt, poslednja sodba, pekel in raj. Ravno s tem pa prevzemamo odgovornost za ta svet in tako gradimo boljši svet.

Ta evangelij nam želi reči, da je kristjan tisti, ki nosi v sebi veliko željo, globoko željo, tisto, srečati se s svojim Gospodom skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Vse to pa, kar nam Jezus pravi, je povzeto v znanem Jezusovem izreku: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,24). Srce, ki si želi… Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

Jezus nas danes spominja, da nas pričakovanje blažene večnosti, ne oprosti od prizadevanj za bolj pravičen in bolj primeren svet. Nasprotno to naše upanje, da bomo prejeli kraljestvo v večnosti nas spodbuja k delovanju za izboljšanje pogojev zemeljskega življenja, še posebej za najbolj slabotne brate in sestre. Naj nam Devica Marija pomaga, da ne bomo ljudje in skupnosti stisnjene v sedanjost ali še slabše, z nostalgijo po preteklosti, temveč da se bomo stegovali po Božji prihodnosti, proti srečanju z Njim, ki je naše življenje in naše upanje.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak