Sreda, 23. oktober 2024: Komur se je dalo mnogo se bo mnogo zahtevalo

Komur se je dalo mnogo se bo mnogo zahtevalo

Vprašanje budnosti pred Bogom in odgovornosti do njega kot gospodarja, ki nam je mnogo zaupal, je glavno sporočilo današnjega odlomka.

Spomnim se močnih in vznemirljivih besed sv. matere Terezije mlademu duhovniku Angelu Comastri, danes kardinalu nadduhovniku bazilike sv. Petra v Rimu. Njegova knjiga Bog piše naravnost (Dio scrive dritto) je sijajna. Prevzel me je odlomek o srečanju s svetnico: »Poklical sem v generalno hišo sester misijonark ljubezni, da bi se srečal s sv. materjo Terezijo iz Kalkute, toda njihov odgovor je bil odločen: ‘Z materjo se ni mogoče srečati; njene obveznosti ji tega ne dovoljujejo.’ Vendar sem se vseeno napotil tja. Sestra, ki je prišla odpret, me je zelo prijazno vprašala: ‘Kaj želite?’ – ‘Samo za nekaj trenutkov bi rad videl mater Terezijo.’ Presenetljivo je sestra odgovorila: ‘Žal mi je. To ni mogoče!’ Nisem se ganil in tako sestri dal vedeti, da ne bom odšel, ne da bi srečal mater Terezijo. Sestra se je za nekaj časa umaknila in se vrnila z materjo Terezijo … Zdrznil sem se in ostal brez besed. Mati mi je ponudila stol v sobici poleg kapele. Medtem sem si opomogel in zmogel reči: ‘Mati, sem zelo mlad duhovnik: to so moji prvi koraki! Prišel sem vas prosit, da bi me spremljali z molitvijo.’ Mati me je ljubeznivo in milo pogledala, nato pa z nasmeškom odgovorila: ‘Vedno molim za duhovnike. Tudi zate bom molila.’ Nato mi je izročila svetinjico Brezmadežne, jo položila v mojo roko in vprašala: ‘Kolikokrat na dan moliš?’ Obstal sem presenečen, nekoliko osupel. Ko sem zbral misli, sem odgovoril: ‘Mati, vsak dan obhajam sveto mašo, vsak dan molim brevir; veste, v našem času je to znamenje junaštva (bilo je leta 1969)! Vsak dan molim tudi rožni venec in to počnem zelo rad, naučila me ga je mama.’ Mati Terezija je s svojimi raskavimi dlanmi stisnila rožni venec, ki ga je imela vedno pri sebi. Potem je uprla vame svoje oči, polne svetlobe in ljubezni, in rekla: ‘Sin moj, to ni dovolj! Ni dovolj, ker se ljubezen ne da skrčiti na obvezni minimum; ljubezen zahteva maksimum!’ Nisem takoj razumel njenih besed in sem skoraj v opravičilo dejal: ‘Mati, od vas sem prej pričakoval tole vprašanje: katera dela ljubezni opravljaš?’ Naenkrat se je obraz matere Terezije zresnil in dejala je s krepkim glasom: ‘Misliš, da bi lahko udejanjala ljubezen, ko ne bi vsak dan prosila Jezusa, naj moje srce napolni s svojo ljubeznijo? Misliš, da bi lahko prehodila ceste, da bi našla uboge, če ne bi Jezus moji duši posredoval svoje ljubezni?’ Počutil sem se čisto majhnega … Mater Terezijo sem gledal z velikim občudovanjem in iskreno željo, da bi vstopil v skrivnost njene duše, napolnjene z navzočnostjo Boga. Vsako besedo posebej je poudarila: ‘Pozorno prebiraj evangelij in boš videl, da je tudi Jezus za molitev daroval ljubezen. In veš zakaj? Da bi nas poučil, da smo brez Boga preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim!’ Takrat se je dogajalo, da je veliko duhovnikov in redovnikov opustilo molitev, da bi se usmerili – kakor so govorili – na družbeno področje. Besede matere Terezije so se mi zdele kakor sončni žarek in počasi sem v sebi ponavljal: ‘Brez Boga smo preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim’. (Moč duha, 56-58)

Jezus pravi: Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Z materjo Terezijo lahko rečemo: ‘Brez Boga smo preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim’. Brez tihote, brez maksimalne mere v tihoti in molitvi, ne bomo zmogli ljubezni. Brez ljubezni ne bomo naredili v življenju nič pametnega. Naj nam Bog pomaga s svojo milostjo, da bomo zmogli preseči svojo revščino in postati dobri služabniki.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak