Ko smo ujeti v takšne in drugačne “zapore”
V tednu zaporov, od 17. do 23. novembra 2024, kristjani molimo za vse zapornike in njihove družine, za vse žrtve kaznivih dejanj, za vse zaposlene v zaporih in vse tiste, ki tako ali drugače skrbijo za zapornike. Ne molimo torej le za »odgovorne« in »oškodovane« osebe, temveč tudi za njihove svojce, prijatelje, osebje zaporov, zaporniške duhovnike, pravosodne delavce, probacijsko službo in za vse tiste, ki s svojimi odločitvami vplivajo na življenja ljudi.
Nič pa ni narobe, če v tem tednu pogledamo tudi nase in naše družine. Zapor ne pomeni le celice za rešetkami s štirimi stenami. Pomislimo na sodobne ječe v obliki zasvojenosti, kjer ni več prave svobode. Vsaka zasvojenost pomeni poskus, da želi človek pobegniti iz resničnih in pristnih odnosov v nek nadomestek, ki to ni. Alkohol, igre na srečo, pornografija ali pobeg v virtualni svet, vse to nikakor ne rešuje težav. To nam ne more nadomestiti osebne bližine, ne ublaži stresa in ne ozdravi ran, osamljenosti in praznine. Nasprotno, človek postane še večji tujec sebi, bližnjemu in Bogu. In ravno to je najhujši zapor.
Ranjenost, osamljenost, žalost, strah … To niso stvari, ki bi se jih morali sramovati. Ko Bogu pokažemo rane, jih On ozdravi in na naše potrebe odgovori. Vse ujetnike teh notranjih zaporov Bog kliče, da sprejmejo resnično ljubezen in izberejo pristne odnose. Če je naš zakonec ali morda otrok v taki ječi, stopimo k njemu in ga opogumimo, da stopi na pot neponarejenega življenja. Kar storimo bližnjemu, storimo Jezusu: “Glej, v ječi sem bil in si prišel k meni.”
Foto: freepik
Obj.: L. M.