Četrtek, 23. januar 2025: Hudi duhovi Jezusa priznavajo

Hudi duhovi Jezusa priznavajo

Danes smo slišali v evangeliju: tudi hudi duhovi so  Jezusa priznavali. Prav je, da razmišljamo tudi o tem kako husdi duhovi napadajo naše življenje.

Hudi duhovi – kako pogosto se moramo boriti z njimi. Kako pogosto jih poskušamo premagati. Naša jeza, nevoščljivost, zaničevanje drugih. In kaj je Jezus storil s hudimi duhovi? Zapovedal jim je: »Umolkni!« In utihnil je. Tako preprosto je to. Vsekakor za Jezusa.

Hudi duh sramoti Boga in Jezusa. Zakaj?  V igri je veliko sovraštva, zavisti ali zaničevanja, do  Jezusa. Pomembno pa je vedeti: Jezusovo oznanjevanje so ovirali hudi duhovi. Tudi on se je moral pričkati. Imel pa je pomoč. Pomagalo mu je njegovo popolno zaupanje v Boga. Pri nas bi to bilo težje. Poskusimo pa vendar lahko. Boga lahko prosimo, da nas vedno znova očiščuje sovraštva, zavisti in zaničevanja. Prosimo lahko. Povsod. Samo veliko zaupanja v Božjo pomoč moramo imeti.

Bistvo hudega duha je uničevati neposredno, s pregrehami ali z vojnami, ali pa na vljuden način, ki vodi v posvetno življenje.

Ko se hudi duh naseli v srce nekega človeka, ostane tam, kakor da bi bil v svoji hiši in noče oditi. Ko Jezus izganja hude duhove, ti hočejo uničiti človeka in mu tudi fizično škodovati. Jezus je velikokrat izganjal hude duhove. Boj med dobrim in hudim se včasih zdi preveč abstrakten. Ta boj se odvija znotraj nas. Vsak med nami je sredi boja, morda se tega niti ne zavedamo, a smo sredi boja.

Bistvo hudega duha je uničiti. To je njegov namen – uničiti Božje delo. Hudi duh dejansko uničuje in ko ne more uničiti iz oči v oči, ker se znajde pred Božjo močjo, ki brani človeka, postane bolj zvit kot lisjak in išče način, kako bi si prilastil tega človeka.

Hudi duh je tudi posvetni duh, duh sveta. Hudi duhovi uničujejio lahko  neposredno s pregrehami, z vojnami, z direktnimi krivicami ali pa uničujejo vljudno, diplomatsko. Ne delajo hrupa, spoprijateljijo se, prepričajo te … povedejo te na pot povprečnosti, naredijo te mlačnega na cesti posvetnosti.

Hudič tako v našem življenju dela počasi, spreminja naše kriterije ter nas tako vodi v posvetnost. Zakrinka se z našim načinom delovanja, da mi to s težka opazimo. In to je to, kar hoče hudič, torej posvetnost.

Posvetnost je korak naprej v hudičevo obsedenost, saj je očaranje, zapeljevanje, kajti on je oče zapeljevanja. Ko hudi duh tako nežno, ‘vzgojeno’ vstopi ter se polasti naših drž, bodo naše vrednote prešle iz služenja Bogu v služenje posvetnosti. Tako postanemo mlačni, posvetni kristjani. Vse to pa oddaljuje od Gospoda. Kaj torej storiti, da ne pademo v to, ali pa, da iz tega pridemo ven? Biti buden in ne smemo se prestrašiti, biti moramo mirni.

 ‘Biti čuječ’: pomeni za trenutek se ustaviti, ter izprašati si življenje. Moje življenje je krščansko ali pa je posvetno?  Recept apostola Pavla je : gledati Kristusa križanega. Posvetnost lahko prepoznamo in jo uničimo samo pred Gospodovim križem. Pravi namen križanega pod katerega se postavimo, je, da nas rešuje navezanosti, ‘obsedenosti’, ki nas vodijo v posvetnost.

Zato se varujmo padca v »duhovno povprečnost, v duha sveta«, ki nas hoče pokvariti od znotraj. Velikokrat se sprašujem: Kaj je slabše v življenju človeka – očiten greh ali pa živeti v duhu posvetnosti?

Jezus je med molitvijo pri  zadnji večerji,  Očeta prosil, naj učence brani pred duhom sveta.

Bodimo čujeći in mirni in si odgovarjajmo na vprašanja  sem mlačen, povprečen, posveten kristjan?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak