Deset razlogov za poroko, ki to niso

Odločitev za poroko je ena največjih odločitev, ki jih človek sprejme v svojem življenju. Vendar pa se ne poročijo vsi iz istih razlogov. Za Cerkev so nekateri razlogi pravzaprav zelo problematični, ker kažejo na nezrel odnos ali na pomanjkanje prave ljubezni oziroma neko notranjo ali zunanjo prisilo.

In kateri so taki primeri?

1. Nekateri želijo z odločitvijo za poroko razveseliti predvsem svoje starše ali celo stare starše. Gre torej za to, da želita ugoditi staršem, oziroma jih nočeta razočarati v njihovih pričakovanjih. A pomembno je, da se oba zavedata, da živita svoje življenje, ne življenje svojih staršev.
2. Nekateri pričakujejo, da bodo s poroko zapolnili občutek praznine in osamljenosti. Tak človek mora spoznati, da noben človek ne more zapolniti njegove praznine in da mora najprej sam odkriti smisel svojega življenja.
3. Včasih kdo misli, da mora pohiteti s poroko, ker so se že vsi iz kroga prijateljev in vrstnikov poročili in si ustvarili družino. Gre za povsem odvečen pritisk. Ljubezen potrebuje čas in vsak ima svojega, kakor ima vsa par svoj tempo zorenja. Pomembna je le odprtost in pripravljenost za spoznavanje sebe in drugega.
4. Če nekdo reče: “Morava se poročiti, ker ne morem živeti brez tebe!” se tukaj odpira vprašanje, koliko je ta ljubezen zares svobodna. Ali ljubim svobodno? Ali v ljubezni partnerju dajem svobodo, da se tudi on lahko odloči zame brez prisile?
5. “Lažje bova shajala in prihranila bova, če se poročiva in si deliva stroške.” Kaj je tu na prvem mestu? Bi se še vedno poročila, tudi če bi to prineslo višje stroške?
6. Včasih so se pari čutili dolžne poročiti, če je bil na poti otrok, da ne bo sramote in “da bo otrok imel družino.” Vendar nosečnost in pričakovanje otroka nikakor ne pomeni, da sta dozorela v spoznanju in  odločitvi za skupno življenje. Saj se ne poročimo zaradi otroka in se tudi ne ločimo, če teh morda v zakonu ni.
7. Če se hoče par poročiti, ker “sta drug drugemu vse na svetu,” je to predvsem signal, da nekaj ni v redu v njuni medsebojni navezanosti. Take izjave kažejo na občutek zlitja, kar pa vsekakor ni zdrava ljubezen. V zdravem odnosu gre za iskanje edinosti v spoštovanju medsebojne različnosti.
8. Nekateri bi si radi s poroko za vselej zagotovili doživljanje občutkov ljubljenosti, da bi vedno ohranjali to razpoloženje in občutke. A življenje v zakonu vključuje tudi vsakodnevne napore, iskanje kompromisov, vztrajanje v preizkušnjah. Par mora biti pripravljen sprejeti tako ‘sončne kot deževne dni’ v zakonu.
9. Če se kdo hoče poročiti le iz praktičnih razlogov, na primer da bi se potem uradno preselil k drugemu, za to ne potrebuje cerkvene poroke, ampak zadošča civilna. Za cerkveno poroko to nikakor ni utemeljen razlog, saj življenjskih odločitev ne sklepamo iz praktičnih razlogov.
10. Kadar se nekdo poroči zgolj zato, da se ne bi zameril partnerju, ki mu cerkvena poroka ogromno pomeni, tudi to ni dovolj dober razlog. Nikoli se namreč ne poročiš zaradi drugega, ampak zaradi sebe.

Zakrament svetega zakona sloni na štirih stebrih, zaradi katerih je cerkvena poroka “veljavna”. To so: svoboda, zvestoba, odprtost za življenje in nerazveznost, – to pomeni, da odločitev sprejemamo za vse življenje.

Foto: freepik

Obj.: L. M.