Nedelja, 18. maj 2025: 5. velikonočna nedelja/strong>

Ko je Jezus pri zadnji večerji učencem umil noge, je imel zatem še poslovilni govor. Današnji odlomek je iz tega govora. Danes so Jezusove besede bogate in hkrati zahtevne: “Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” Zakaj je ta beseda zahtevna?

Učenci v šoli imajo obvezne predmete, ob tem pa še izbirne in razne krožke, ki jih lahko sami izberejo. Za Jezusove učence ljubezen nikakor ni izbirni predmet, še manj nek krožek, ampak zapoved. Jezus ni rekel: kdor želi, lahko tudi malo ljubi bližnjega. Ne, ljubezen je zapoved in hkrati razpoznavno znamenje tistim, ki niso ali še niso Kristusovi učenci. Stvar pa je še težja, ker ne gre za kakršnokoli ljubezen, temveč za Jezusovo, za ljubezen, ki služi in daje življenje. Kaže se bolj v dejanjih kot v besedah.

V Jezusovem času je bila zapoved ljubezni res nekaj novega. To je bil čas, ko so bili celi sloji prebivalstva odrinjeni na obrobje in zapostavljeni. Tako npr. ženske ali otroci, pa sužnji. V svetu izobražencev je bila nekaj vredna ljubezen do idej, ne do ljudi. Zato je bil pojav skupin kristjanov, ki so se ljubili med seboj, v takratnem svetu nekaj osupljivega in izzivalnega.

Danes se na prvi pogled zdi, da ljubezen ni nikakršna novost. Vsi govorimo o njej, vse popevke jo opevajo, skoraj za norega bi imeli človeka, ki bi trdil, da ljubezen ni pomembna. Mar zato ob današnji Jezusovi besedi lahko rečemo: Nič novega? Saj vse to že vemo in živimo. Kdo se ne trudi ljubiti?

Res je, trudimo se ljubiti. Morda pa je ena razsežnost, ki pogosto manjka naši ljubezni, to je razsodnost, preudarnost.

Nekoč so se menihi pogovarjali, katera krepost je največja. Eden je menil, da je to post, drugi je zagovarjal molitev in nočno bedenje, tretji je hvalil bratsko opominjanje, četrti je na prvo mesto postavil dajanje miloščine ubogim. Med menihi je bil tudi sveti Anton. Vprašali so ga: “Kaj pa ti meniš, katera je največja krepost?” “Če mene vprašate,” je odgovoril, “mislim, da je največja razsodnost, to je sposobnost, da prav gojimo in uporabljamo vse druge kreposti.” Gre torej za dar razsodne preudarne ljubezni, ki vodi vse naše krščansko življenje.

Potrebujejo jo starši pri vzgoji otrok, ko morajo preudarjati, kaj koristi njihovi rasti in kaj ne, kdaj je potrebna pohvala in kdaj opomin, kdaj dovoljenje in kdaj prepoved. Potrebujejo jo učitelji in vzgojitelji, ki morajo vedno znova presojati, kaj bo pomagalo njihovim gojencem k večji svobodi. Potrebujeta jo fant in dekle v skupni hoji, da ločita med ljubeznijo in sebičnostjo. Podobno mož in žena, ko se srečujeta z raznimi težavami, konflikti, krizami. Razsodno ljubezen potrebujejo pri svojem delu zdravniki, psihologi, duhovniki v spovednici, duhovni voditelji, da ne omenjam politikov in drugih javnih delavcev.

Vsi torej potrebujemo razsodnost, to najplemenitejšo lastnost ljubezni. Brez nje je ljubezen slepa, naivna in morda niti ne zasluži imena ljubezni.

Živeti novo ljubezen je mogoče le, če prej uresničimo to, kar je izročil Jezus: »Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9). Ostati v Jezusovi ljubezni. Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti ter razsodnosti. Tudi mi, kakor Jezus in v njem, moramo s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta, in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in grehom. To je zelo naporen program, a ni nemogoč. Kako?

Gre za dokončno izročitev. Ljubezen zahteva le eno: popolno odpoved lastni volji, izročitev duše v Očetove roke. In že se v ljubezni znajdemo priviti na križ. To je pot ljubezni, to pomeni ljubiti, kakor nas je ljubil Gospod. Odpovedati se lažnim mikom tega sveta, videti sebe in bližnje v ranah in v vseh ljubiti Gospoda, da bi lahko dokončno ljubili: v popolnem darovanju kot očetje in matere, kot njegovi bratje in sestre, vsak na poti, na katero nas kliče Gospod.

Da bi ljubili, se moramo ves čas odločati za ljubezen in odpovedovati sebi. Kako preprosto, jasno in osvobajajoče! In hkrati kako boleče. Gospod, zakaj nisi ločil ljubezni od križa? On že ve, nam pa tega niti ni treba vedeti. Le podati se moramo na pot ljubezni, naj stane, kolikor hoče.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak