Kaj nas uči deček, ki je spontano stekel papežu v objem?

Sedmega junija je prišlo do preprostega, a globokega človeškega srečanja. Papež Leon XIV. je sprejel družino Giovannija Giordana, sodelavca kaplana, ki služi v kasarni karabinjerjev V.B. Salvo D’Acquisto v rimskem predelu Tor di Quinto.

Srečanja sta se udeležila tudi žena in mali sinček, živahen otrok, poln energije. Med dolgim čakanjem ga nihče ni mogel zadržati: tekal je z enega konca do drugega, ne da bi se kaj dosti zmenil za prisotne. Videti je bilo, da je v svojem svetu, v katerem je mučno čakanje zapolnil z igro.

Ko pa se je pojavil sveti oče, se je zgodilo nekaj nepričakovanega in ganljivega.

Medtem ko so odrasli disciplinirano in zaradi svetosti morda celo malce prestrašeno čakali na ta trenutek, je ta deček zasijal: vse je pustil za seboj in brez obotavljanja iskreno pohitel proti papežu in ga spontano objel. Brez ovir in brez oklevanja: čistost otrokovega srca je tista, ki prepozna, kaj je resnično, dobro in ljubeče. Papež Leon XIV. se je nasmehnil in vrnil to nepričakovano in globoko gesto z nežnostjo.

Kustos v apostolski palači p. Bruno Silvestrini je dogodek, ki mu je prisostvoval, takole komentiral: »Ne moremo, da ne bi pomislili na evangeljski prizor in Jezusove besede “Kdor ne postane kakor otrok, ne bo prišel v nebeško kraljestvo” (prim. Mt 18,3). In prav v ob teh prizorih se zdi, da nam želi Božja previdnost nekaj prišepniti: včasih so prav osebe s svobodno dušo tiste, ki lahko bolj kot kdor koli drug prepoznajo lepoto Boga in Njegovo očetovsko ljubezen.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: L. M.