Nedelja, 31. avgust 2025: 22. navadna nedelja

22. navadna nedelja

V evangeliju današnje nedelje srečamo Jezusa za mizo v hiši prvaka med farizeji. Ko je opazil, da si povabljeni izbirajo prva mesta za mizo, jim je na svoj način spregovoril o ponižnosti.

Gospod tudi nam ne želi dati poduk o obnašanju. On vztraja pri tem, kar je  odločilno  in to je ponižnost.

Niso le farizeji tisti, ki imajo radi prve sedeže in izkazovanje časti. Tudi nam še kako godi, če nas posadijo nekam v ospredje, če smo deležni časti, priznanj in pohval. Je to narobe? Ne, če nam to ne stopi v glavo, če ne začnemo razmišljati o svoji moči, dosežkih in če ob tem ne pozabimo, da je vse dar od Boga. Narobe je, če priznanje in čast pričakujemo ali jo celo zahtevamo od svojih bližnjih, če imamo sebe za večvredne in če menimo, da so nam drugi nekako dolžni izkazovati neko čast in privilegije. Resnično častna dejanja niso prva mesta na tekmovanjih, pokali, 200 m skoki, tek pod 8 sekundami, niti ne brezhibno odigrana suita ali fantastična umetnina. Resnični dosežki so dejanja ljubezni in milosti, ki smo jih podarili svojim bližnjim in nam jih ti nikoli ne bodo mogli povrniti. To so resnični dosežki. To nekaj šteje pre Bogom, četudi je pred ljudmi to pogosto celo nespamet.

Preko te prilike Jezus zavrne versko prakso, ki vodi k samoopravičevanju, duhovni nadutosti in prevzetnosti, k terjanju »pravic« pred Bogom. Jezus nas vabi, da se postavijmo pred Boga v drži ponižnosti.

V Božjem kraljestvu smo povabljeni, da stopimo pred Boga s praznimi rokami, da bi jih Bog lahko napolnil. Resnična čast bo prišla od tega, kar nam da drugi. Sledimo novi logiki: vse je dar, vse je milost. Zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji. Nič več se ne bo treba odrivati in prerivati. Vsakdo bo povabljen, da sodeluje, in dodeljeno mu bo »prvo mesto«. Toda za to, da lahko vstopiš v Kraljestvo, moraš spremeniti svoj način gledanja na stvari.

Poleg tega Jezus govori na takšen način zato, ker nam želi razkriti, kdo Bog v resnici je. Preko svojega življenja nam Jezus razkriva Boga, ki si ne izbere prvega, častnega mesta, ampak raje postane služabnik.

‘Zadnje mesto’ pravzaprav predstavlja stanje človeštva, ki ga je ponižal greh, stanje iz katerega ga lahko reši samo učlovečenje Edinorojenega Sina. Zato je Kristus na svetu zasedel zadnje mesto – križ – in ravno s to korenito ponižnostjo nas je odrešil in nam nenehno pomaga.

Na koncu prilike Jezus predlaga prvaku farizejev naj ne vabi za mizo ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, ampak naj povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, ki ti ne morejo povrniti, da bo to res zastonjsko. Resnično povračilo bo dal na koncu Bog, ki vlada svetu.

Sveti Ludvik, francoski kralj, je uresničil to, zato je v svoji duhovni oporoki svojemu sinu zapisal: »Če ti bo Gospod dal bogastvo, ne samo da se mu moraš ponižno zahvaliti, temveč dobro pazi, da ne postaneš slabši zaradi domišljavosti ali zaradi česa drugega, pazi, da se ne boš postavil nasproti Bogu in ga žalil z njegovimi darovi«.Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnosti. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi.

Jezusove besede poudarijo držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje.

Prosimo Marijo, naj nas vsak dan vodi po poti ponižnosti, saj je bila Ona ponižna vse življenje, naj nas usposablja za zastonjska dejanja gostoljubnosti in solidarnosti do drugih, da bomo vredni božanskega povračila.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN