Kaj morajo vedeti starši ob začetku veroučnega leta

Vzgoja otrok je za vse starše prvo in temeljno poslanstvo, ki pa je bilo že od nekdaj zahtevno. Bl. škof Anton Martin Slomšek je to resnico takole povzel: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi.«

Za verouk se odločimo starši, ne otrok

V želji, da bi otrok v odraščanju pridobil, kar potrebuje, ga starši vpisujejo na razne interesne dejavnosti, krožke, športne aktivnosti, in podobno. Med temi ‘dejavnostmi’ se znajde tudi verouk, ki pa v bistvu ni eden izmed krožkov. Zanj se odločijo v prvi vrsti starši, medtem ko pri ostalih dejavnostih upoštevajo otrokove talente, zanimanja in veščine. S tem nikakor ne ‘povozijo’ otroka, saj otrok ne more presojati, kaj je zanj dobro in kaj ne. Za njegovo vzgojo so odgovorni starši.

Če je torej odločitev za obiskovanje verouka stvar staršev, je tudi na njih, da otroku osmislijo to, kar se pri verouku učijo, in sicer tako, da vero sami v prvi vrsti živijo. Otrokov odnos do verouka je v največji meri povezan s tem, kakšen je odnos staršev do vere in do Boga. Ta odnos kažejo predvsem z zgledom v obiskovanju nedeljske sv. maše, z odnosom do župnika in do katehetov. Otrok bo razumel, da je vera sestavni del življenja, če bo videl doma starše moliti in krščansko živeti. V tem družinskem kontekstu bo z drugačnim odnosom sprejel tudi obveznosti, kot je npr. domača naloga, ki jo dodeli katehet.

Pomemben začetek veroučnega leta

Verouk se na župniji začne s katehetsko nedeljo, ko župnik pri sv. maši blagoslovi otroke, šolske torbe in potrebščine. Pri vpisovanju k verouku se morajo starši zavedati, da je pouk v veri le eden izmed stebrov, na katerih sloni krščansko življenje. Druga dva sta sodelovanje pri sv. maši in dobrodelnost. Zato je prav, da že na začetku leta razmislimo, na kakšen način bi se kot družina lahko bolj vključili v župnijsko občestvo s sodelovanjem pri bogoslužju.

Ob vpisu je priložnost za starše in otroke, da izberejo sodelovanje v vsaj eni skupini v župniji. To so: pevski zbor, ministranti, pritrkovalci, prostovoljci Karitas, krasilke v cerkvi, bralci za Slomškovo bralno priznanje, bralci berila, pomoč pri pobiranju pušice, pri čiščenju cerkve in njene okolice, sodelovanje pri miklavževanju, v čaščenju pri molitveni uri … Takšno sodelovanje je konkretno znamenje, da se vključujemo kot ‘živi kamni’ v Cerkev.

Vpis v prvi razred

Starši, ki vpisujejo otroka v prvi razred, s seboj prinesejo družinsko knjižico, ki so jo dobili pri cerkveni poroki. Če niso cerkveno poročeni in zato nimajo družinske knjižice, potem za otroka potrebujejo otrokov krstni list, če ni bil krščen v tej župniji. Krstni list dobijo v župniji otrokovega krsta in ga prinesejo k vpisu.

Vsako starostno obdobje ima svoje značilnosti

Otrok v predšolski dobi od svojih vzgojiteljev pričakuje predvsem zavetje, varnost in pomoč pri prvih korakih vključevanja v svet izven lastne družine. Prvoobhajanec ob svojih starših in katehetih izkuša resničnost in povezanost med tem kar se pri verouku uči in versko prakso. Pubertetnik in birmanec ob vstopu v pestro obdobje spreminjanja doživlja svojo nezanesljivost, občutljivost, hrepenenje in pametnost. Mogoče nam odraslim s svojim pristopom do sveta sprašuje vest … Mladinec in srednješolec ob prijateljih oblikuje svoja stališča do sebe, do Boga, svoje okolice, do staršev in drugih vzgojiteljev.

V življenju so bistvene prioritete. Na katerem mestu je odnos z Bogom, se kaže predvsem v času, ki mu ga namenimo v svojem vsakodnevnem življenju in ne le enkrat tedensko pri verouku. Le »če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na svojem pravem mestu.«

Foto: župnija Preska

Obj.: L. M.