Kdaj par zares vstopi v odnos?

Zakon bi lahko primerjali dolgi skupni hoji dveh ljudi. Včasih je pokrajina zanimiva, včasih kar enolična. Včasih je hoja naporna za oba ali samo za enega. Včasih je med njima živahen pogovor; drugič si nimata veliko povedati. Potnika ne vesta točno, kam gresta, niti tega, kdaj bosta prispela. Gotovo pa je, da ju ta pot spreminja.

Človeški možgani rabijo celo desetletje, da se preoblikujejo

Zakon nam pomaga razviti značaj. Ko z zakoncem vztrajamo skozi dobre in slabe čase, naš značaj postaja podoben Božjemu. Zakonca postajata vedno bolj eno – v najglobljem, najbolj intimnem smislu. To pa zahteva svoj čas.

Nekateri strokovnjaki trdijo, da par potrebuje od devet do štirinajst let, da »ustvari in oblikuje svoj obstoj«. Nevrologija govori o nevroplasitčnosti možganov. Naši možgani se dobesedno – se pravi, fiziološko – oblikujejo z izkušnjami, odločitvami in dejanji. Ponavljajoča se dejanja ustvarijo nevrološke poti, ki postajajo avtomatične. Tako na primer nastane mišični spomin, pa tudi zasvojenost. Ko se naučite novega zamaha pri golfu ali veščine za igranje novega instrumenta, morate razmišljati o tem, kaj delate. Z vajo pa to postane samodejno. Kolikokrat ste se že peljali domov iz službe ali cerkve, zapeljali na dvorišče in spoznali, da ves čas vožnje niste naredili niti ene zavestne odločitve? Bilo je, kot bi vas vodil avtomatski pilot. To je nevroplastičnost v praksi.

Ogromno je parov, ki se razidejo, preden zares vstopijo v odnos

V času poroke so naši možgani še oblikovani po poteh ‘samskosti’. O sebi ne razmišljamo kot o delu para, ampak kot o posamezniku, ki skuša zgraditi odnos z drugim. Pravzaprav pot od ‘mene’ do ‘naju’ traja desetletje do desetletja in pol; tako dolgo naši možgani potrebujejo za preklop med mislimi o samskosti do tega, da sprejmejo našo novo identiteto kot polovico para.

To pomeni, da par, ki se razide po samo šestih ali sedmih letih, sploh še ni začel izkušati, kaj pomeni biti poročen. Tako je, kot če bi splezali le do polovice gore in nikoli videli razgleda; sredi naloge smo in naša duša je sredi borbe, vendar je veliko prezgodaj, da bi doživeli polno nagrajenost.

Sadovi se začnejo kazati po nekaj skupnih desetletjih, ko se naši možgani oblikujejo okrog drug drugega ter nudijo intimnost in tolažbo, ki je novoporočeni pari ne morejo doživeti.

Vredno je vztrajati

Ne prekinite zgodovine s svojim zakoncem, ki vam ga Bog naroča ljubiti. Ne uničite izkušnje, ko hodite z roko v roki z Bogom, ki se lahko poistoveti z vsako stisko, s katero se spoprijemate v odnosu. »Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in Kristusovo stanovitnost« (2 Tes 3,5).

Foto: freepik

Obj.: L. M.