Ko ne zmore več sam, sem na vrsti jaz

Družba, ki pozablja na svoje starejše in bolne, počasi izgublja svojo dušo.
Ko nekdo ne more več hoditi, jesti ali govoriti, se lahko zdi, da “ni več on” – da je izgubil tisto, kar ga dela človeka. A resnica je nasprotna: prav takrat človek najbolj potrebuje druge, da mu pomagajo ostati – človek.

Ljudje smo bitja odnosov

V krščanskem pogledu človek nikoli ni sam zase. Ustvarjen je bil iz ljubezni in za ljubezen. Življenje ni lastnina posameznika, ampak dar, ki ga prejemamo od Boga in ga delimo naprej.
Ko to pozabimo, trpljenje postane neznosno. A kadar človek čuti, da ni sam – da nekdo z njim diha, moli, mu nudi oporo – je trpljenje lažje, lažje ga je prenesti. Ne izgine, a postane kraj srečanja, globine in skrivnostne tolažbe.

Tudi Jezus na križu ni bil sam. Ob njem so stali tisti, ki so ljubili: Marija, Janez, nekaj pogumnih žena. Njihova prisotnost ni spremenila njegove bolečine, a jo je preoblikovala v dar odrešenja.
Tako tudi danes – ob vsakem bolniku, starostniku, umirajočem se razodeva Božja bližina, če jo znamo prinašati drug drugemu.

Kultura bližine

Papež Frančišek nas je v svojem papeževanju večkrat opozarjal, da »izključitev starejših in bolnih ni znamenje napredne družbe, ampak družbe, ki se boji svoje krhkosti.«
Ko starost ali bolezen razkrijeta človeško ranljivost, se pogosto pokaže, koliko so v resnici vredni naši odnosi. Ni dovolj, da imamo sodobno medicino – potrebujemo tudi srce, ki zna ostati blizu.

Cerkev nas vabi, da gradimo kulturo bližine: da podpiramo hospic, paliativno oskrbo, domačo nego, skupnosti, v katerih nihče ne ostane sam.
Da si vzamemo čas za obisk, telefonski klic, roko na rami, skupno molitev. V teh malih dejanjih se ohranja svetost življenja.

Besede, ki dajejo smisel

“Nobeno življenje ni brez vrednosti. Vsak človek je dar, četudi je ranjen in odvisen od drugih.”
“Tudi v tišini bolniške sobe je navzoča svetost življenja.”

Te besede niso le misli za tolažbo. So povabilo, da spremenimo pogled – da v trpečem ne vidimo bremena, temveč skrivnostno Kristusovo navzočnost.
Kdor zna ostati ob bolnem, se na nek način dotakne Jezusa.

Ne potrebujemo zakonov, ki omogočajo smrt.
Potrebujemo biti ljudje, ki bodo pripravljeni ostati ob drugem – poslušati, moliti, negovati, ljubiti, čeprav je zagotovo težko. A ta ljubezen, ki jo dajemo, preobraža tudi nas. Ko smo mi ob osebi, ki trpi, smo tudi sami rešeni svoje osamljenosti – kajti ljubezen, ki jo podarimo, na bogati in krepi.

Zavod Pridi.com je prijavljen v referendumsko kampanjo.

pripravila: Neža Novak

foto: Canva