Četrtek, 6. november 2025: Kaj je tista ena ovca proti devetindevetdesetim!?

Kaj je tista ena ovca proti devetindevetdesetim!?

Poglejmo, kaj pravzaprav dobri pastir naredi, ko gre po izgubljeno ovco. Pomislimo, kaj doživlja, ko ob preštevanju ugotovi, da mu ena manjka. Najbrž kot skrben pastir, ki ima rad ovce, začuti bolečino. Potem se najbrž vpraša: Kako je to mogoče, saj je bi ves čas buden, pa tudi pes, ki ga je toliko let vzgajal, nobene ovce ne izpusti izpred oči. Kako to, da se je to zgodilo? Zaradi vseh ostalih in seveda zaradi izgubljene, mora najti odgovor na to vprašanje. Odpravi se na težko pot: trnje, zveri, vročina. Vse kar doživlja ovca, doživlja tudi pastir. Končno jo najde v neprehodni globeli, kamor je zašla. Dol je šlo, nazaj pa ne gre več! Ujela se je v past, ko ja iskala sočno travo.

Ko jo vesel najde, je ne graja. Stisne jo k sebi, dvigne iz globeli in vesel odnese domov. Ovca ve, da je naredila neumnost. Odslej bo vedela, kaj dela. Tudi pastir ve nekaj več o ovcah in čredi. Tudi tam, kjer se zdi varno, grozi past. Skrben pastir prav zaradi izredne zavzetosti za eno ovco zna dobro poskrbeti za ostalih devet in devetdeset. Kaj pa mi?

Pomislimo še enkrat na splošno družbeno klimo, ki jo sami soustvarjamo. Ves čas preračunavamo, kaj se izplača in kaj ne. Danes se mnogi resno sprašujejo, kdo bo sploh še delal. Logično, saj se ne izplača! Nobeno plačilo ni dovolj dobro, če se nismo prej ustavili pri malenkosti, ki se ji pravi vrednost dela in človekovo dostojanstvo. To sta dve majhni ovčki v odnosu do vsega našega življenja. Ampak brez teh dveh bo ogroženo vse ostalo. Kot otroci smo se naučili obrezati ognita jabolka, da smo iz njih stisnili jabolčnik. Danes ognite nihče niti pogleda ne. Če ima jabolko pikico, ni več primerno za prodajo itd. Ker ne cenimo enega, ne cenimo vsega!

Kaj pa tista malenkost v naših odnosih? Jezus gre v trnje za eno ovco. Mi pa se v velikem loku izognemo temu, da bi se pogovorili o vsaki mali stvari, ki je zapletla naš odnos. In vendar je odnos bodisi prijateljski bodisi zakonski sestavljen iz mnogih malenkosti. Če nismo tvegali stopiti v trnje zaradi ‘ene ovce’ tudi črede ne bomo iskali, saj je nismo več sposobni ne iskati ne najti!

Ta uboga ovca, ena od stotih, nam mora spraševati vest. Ne le ona, Jezus nam jo ves čas sprašuje s svojim odnosom do ‘nepomembnih’ malenkosti. Življenje je lepo prav zaradi majhnih stvari. Če se ne ustavljamo ob ‘izgubljenih’, tudi tistih, ki jih imamo, ne poznamo! Svet postaja velika praznina! Nič ni dovolj dobro, nič ni vredno. In prav takšen svet smo že ustvarili, v takšnem živimo. In vendar bomo morali enkrat spet začeti prav na začetku, na poti po trnju in kamenju, da najdemo izgubljene malenkosti, ki delajo svet lep.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN