Začetek in sklep svetega leta v znamenju Svete Družine

V sveto jubilejno leto 2025 smo vstopili na nedeljo Svete Družine, 29. decembra 2024 in na ta isti praznik se sveto leto tudi sklene, torej na nedeljo Svete Družine, 28. decembra 2025, medtem ko se nadaljuje sinodalni proces prenove za bolj sinodalno Cerkev.

Gre za naključje?

Sveta Družina – most med jubilejnim letom 2025 in sinodalno Cerkvijo

Prej kot naključje je tu na delu Božja Previdnost. Sveto jubilejno leto 2025, ki ga Cerkev obhaja pod geslom Romarji upanja, in sinodalni proces za sinodalno katoliško Cerkev nista dva ločena projekta, temveč globoko povezana cerkvena dogajanja, v katerih ima družina, katere prototip je Sveta družina, prav posebno in nenadomestljivo mesto. Družino lahko razumemo tudi kot most med jubilejnim letom in sinodalno prenovo Cerkve.

Jubilejno leto je v svetopisemskem in cerkvenem izročilu vedno pomenilo čas milosti, osvoboditve, sprave in novega začetka. Papež Frančišek je krepost krščanskega upanja postavil v središče svetega leta. Ta svet ga obupno potrebuje, saj ga zaznamujejo vojne, razdeljenost, negotovost in razpad odnosov. V tem kontekstu stopa družina v ospredje kot prvi prostor, kjer se upanje bodisi rodi bodisi ugaša. Družina je namreč kraj, kjer človek prvič izkusi sprejetost ali zavrnjenost, varnost ali strah, bližino ali osamljenost. Zato jubilejno leto ne more ostati na ravni simbolnih dejanj ali romanj, temveč mora doseči vsakdanje življenje družin. Tam se namreč najbolj konkretno uresničujejo teme, ki jih jubilej poudarja: odpuščanje, potrpežljivost, sprava in zvestoba kljub krhkosti.

Sinodalni proces vabi Cerkev, da ponovno odkrije svojo temeljno identiteto kot Božje ljudstvo, ki hodi skupaj. Poslušanje, sodelovanje, skupno razločevanje in skrb za najšibkejše so ključne razsežnosti sinodalne Cerkve. Vse to pa se – pogosto brez velikih besed – že dogaja v družinskem življenju.

Družina je prvi prostor sinodalnosti. V njej se učimo poslušati druge, sprejemati različnost, skupaj iskati rešitve in nositi posledice odločitev. Hkrati pa je družina tudi prostor, kjer se kaže pomanjkanje sinodalnosti: pomanjkanje dialoga, neravnovesje moči, rane in nerazrešeni konflikti. Prav zato je družina ne le zgled, temveč tudi preizkus sinodalne kulture, ki jo Cerkev želi razvijati.

Družina kot vezni člen

Družina povezuje jubilejno leto in sinodalni proces na več ravneh. Antropološko gledano je družina prostor, kjer se srečata Cerkev in konkretni človek z njegovimi ranami in upanji. Na pastoralni ravni je družina prva stvarnost, ki jo hoče Cerkev spremljati. Na ekleziološki ravni pa uresničuje podobo »domače Cerkve«, v kateri se življenje vere živi v praksi, preizkuša, poglablja in prenaša naprej.

Če želi sinodalna Cerkev hoditi skupaj, se mora naučiti hoditi z družinami – ne idealiziranimi, temveč resničnimi, pogosto ranjenimi in krhkimi.

V družinskem življenju se srečata jubilejna logika usmiljenja in sinodalna logika poslušanja. Družina tako ni le naslovnik cerkvenega oznanila, ampak prostor, kjer se preverja verodostojnost Cerkve same.

Lahko torej rečemo, da družina predstavlja most med jubilejnim letom 2025 in sinodalnim procesom, ker v njej Cerkev postaja otipljiva. V jubilejnem letu smo bili pozvani, da kot romarji upanja stopimo na pot, v sinodalnosti pa skupaj hodimo naprej, da vsi skupaj postajamo vedno bolj ena Kristusova Cerkev – ena sama Božja družina.

Foto:

Obj.: L. M.