Sreda, 7. januar 2026: Ljudstvo, ki je hodilo v temi

Ljudstvo, ki je hodilo v temi

Kaj pomeni luč, lahko sodi tisti, ki je že kdaj imel operacijo oči, tisti, ki je moral prestati noč brez spanca ali pa je zgolj doživel sončni vzhod buden. Že prvi žarki sonca prinesejo na svet barve, toplino in svetlobo, nas tolažijo in nas osvobajajo osamljenosti in potrtosti. Videti luč pomeni, biti povezan z življenjem.

Danes srečamo  “luči polno” prerokbo – v v evangeliju: “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč”. Po prepričanju evangelista Mateja se je v Jezusu uresničila ta prerokba, zaradi česar citira ta odlomek iz Knjige preroka Izaija.

Obljuba luči ljudstvu, ki živi v temi, je odgovor na izkušnjo izgube, izkoreninjenosti, osamljenosti in depresije.

Kar je bil Odrešenik pomen ljudstvu, je bil in še vedno je za vsakega posameznika na njegovi življenjski poti. Kar nam je v oporo v krizi in nas iz nje lahko popelje, je to, da se ne vdamo depresiji in obupu, temveč da usmerimo pogled na cilj. To ne pomeni, da je ta pot lahka in da nam prihrani trpljenje in težave, vendar če nam uspe videti širše, najdemo moč, da to, kar nas omejuje, sprejmemo in prenašamo, v veri na luč, na navdušenje in veselje, ki nas pričakujejo na koncu.

Mogoče se je sedaj pojavil v nas spomin na eno ali drugo osebno izkušnjo – kako se je ponovno pojavila Božja iskrica življenja v situacijah globokih življenjskih kriz in omejujočega nesmisla, kako smo premagali naše ubijajoče odnose s pomočjo ljubeče bližine bližnjih, kako smo sami ponovno našli našo lastno moč in smo tako postali luč za ostale.

Veselje nad žetvijo se pojavi šele zatem, ko je bilo opravljeno težko delo na polju. Potrebnega je mogoče nekaj “pristnega” (= telesno-razumsko-duševnega/duhovnega) dela, oranja našega lastnega notranjega polja, s tem ko dopustimo, da se v nas samih bojujejo različne sile in se naučimo sprejeti naše svetle in temne strani. Zatem bomo postali ljudje, polni luči.

Na začetku poti se nahaja Jezusovo oznanjenje v poganski Galileji, v deželi, ki je bila stoletja pod tujo okupacijo, za ljudstvo izven judovskih meja. Na začetku poti se nahaja zagotovilo, da sem sprejet takšen kot sem, s svojimi krepostmi in šibkostmi, ki me obvladujejo.

V temnem kraljestvu smrti se pojavi luč. Moje življenje ni več brez smisla in brez cilja, saj je – celo v telesni smrti – povzdignjeno v skupnost z Bogom.

Spreobrni se, mi pravi Jezus. Ni ti potrebno več tajiti ali opravičevati svojih napak. Ni ti potrebno več prekrivati neuspehov v svojem življenju. Kajti Božje kraljestvo je blizu, ko brez strahu sprejememo vse slabo in ga s tem lahko ozdravimo. Takšne izkušnje so imeli ljudje, ki jim je Jezus rekel: ” Spreobrnite se, kajti približalo se je Božje kraljestvo.”

Takšni kot so bili, jih je poklical, skupaj z njihovimi krepostmi in šibkostmi, brez kakršnihkoli pogojev. Ko so zatem zaznali in sprejeli njegov klic, jim je lahko postavil cilj in dal razlog, da na novo oblikujejo svoje življenje.

Smo danes dovolj pogumni, da verujemo v to zagotovilo, da verujemo, da se v Jezusu lahko uresničijo sanje o svetem življenju in pravičnosti?

Če smo iskreni, bomo morali priznati, da nas pri tem neredko omejujejo zadržki. Raje se držimo tega, kar je oprijemljivo, na razpolago, poznano, nam je blizu in nas tako na nek način dela odvisne, saj tako nimamo več svobode, da bi si dopustili “odtrgano”, nepoznano, novo…

Evangelij pričakuje od nas to “odtrganost” na podlagi pripovedi o poklicanosti učencev. Zdi se popolnoma “odtrgano”, da pustimo za seboj vse, da bi se odpravili na novo pot. Mogoče pa sploh ne moremo drugače, če se v nas “prebudi luč”? Če se čisto osebno prepoznamo kot izzvane in poklicane, zavedajoč se, da nas kliče sámo življenje, se bodo naše poti zaključile v luči. Jezus nas je pozval, da mu sledimo, na kateremkoli kraju, ob kateremkoli času. Zakaj ne tudi danes in sedaj in zakaj bi mu ne sledil tudi jaz?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN