Nedelja, 8. marec 2026: 3. postna nedelja

3. postna nedelja, leto C

Pred nami je neverjetno srečanje. Srečata se Samarijanka, ki nikakor ni verjela vase in je najbrž iz te nevere menjala može in iskala rešitev v vedno novih priložnostih in Jezus, veren Jud, ki je natanko vedel, kaj hoče in zakaj je prišel na svet. Tako različna, po tradiciji nujno sprta, se vendarle srečata in med seboj obogatita. Kako je to mogoče? Kakšna je njuna pot srečanja?

Ko Jezus prosi Samarijanko, naj mu da piti, se ta začudi in mu reče: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?«Žena izrazi presenečenje, a tudi nekaj več. Če bi bilo le presenečenje, bi najbrž zvenelo bolj v smislu: Oh, lepo, da vidiš, da nisem kužna, da sva si lahko kot brat in sestra. Pa zveni bolj občudovanje: Kako ti, ki si Jud, ti ki si nekaj več, prosiš mene ubogo Samarijanko.

Kako krhka so ta tla, je videti že v naslednjem odgovoru na Jezusov odziv. Jezus pravi, »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«  Žena pa mu nekoliko posmehljivo reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob …« Samarijanka začne s  kančkom prezira in privoščljivosti. Kaj se delaš večjega kot dejansko si! Saj mi ne moreš dati tistega, kar obljubljaš.

A Samarijanka je očitno sposobna odmika. Ustavi se in v resnici vpraša, od kod njemu živa voda ter sliši odgovor. Z novo naklonjenostjo in odprtostjo mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« In ko ji še pove, da pozna njeno zgodbo presenečena izpove vero: »Gospod, vidim, da si prerok«. Da je to vera iskrenega iskanja, priznavanja svoje majhnosti in grešnosti, pravzaprav ni nobenega dvoma več. Žena zmore v tistem trenutku več kot Jezusovi učenci. Veseli se srečanja in pozabi na vse ovire. Teče k svojim in jim predstavi Odrešenika, ki jo je srečal v njeni revščini. Čudovit primer kaj zmore vera v dobro, ki je v človeku in kaj zmore vera, da je drugi vedno dar. Jezus verjame v dobro Samarijanke, ona vidi v Njem dar.

Pot do veselja nad drugim je skoraj vedno takšna, kot jo kaže srečanje med Samarijanko in Jezusom. Samarijanka teče k drugim in jim sporoči veselo novico.

Samarijanka je ob srečanju z Jezusom spremenila svoje življenje. Ta žena predstavlja tiste ljudi, s katerimi se je Jezus rad srečeval, da bi iz njih naredil pričevalce. To so bili odrinjeni, izključeni, zaničevani ljudje. Med te je sodila tudi Samarijanka kot ženska in kot Samarijanka – te so Judje zelo prezirali. Jezus je želel srečati take ljudi, da bi jih ozdravil in jim povrnil dostojanstvo. Zelo je pomembno, da so ravno ti postali pričevalci nove drže, ki jo lahko imenujemo ‘kultura srečanja’.

Tako vidimo dve kulturi, ki si stojita nasproti: kultura srečanja in kultura izključevanja, predsodkov. V resnici samo tisti, ki prizna svojo slabotnost, svoje omejitve, lahko gradi bratske in solidarne odnose v Cerkvi in družbi.

Tudi mi najdemo v tem evangeliju spodbudo, da ‘odložimo svoj vrč’, ki je znamenje vsega tistega, kar je na videz pomembno, a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo. Vsi imamo enega ali pa celo več. Vprašam sedaj vas, pa tudi sebe: ‘Kateri tvoj notranji vrč je tisti, ki te teži, tisti, ki te oddaljuje od Boga? Odložimo ga, da bomo s srcem zaslišali Jezusov glas, ki nam ponuja drugačno vodo, tisto vodo, ki nas približa Gospodu. Poklicani smo ponovno odkriti pomen ter smisel našega krščanskega življenja, ki se je začelo s krstom in po zgledu Samarijanke pričevati našim bratom in sestram… kaj? Veselje! Pričevati veselje srečanja z Jezusom. Rekel sem namreč, da nam vsako srečanje z Jezusom spremeni življenje, kakor nas vsako srečanje z Jezusom napolni z veseljem, tistim notranjim veseljem. Takšen je Gospod. Pričevati pa tudi, kakšne čudovite reči zna Gospod storiti v našem srcu, če smo pogumni, če imamo pogum, odložiti naš vrč.

Pustite, da vas sreča Jezus! Samo On zares pozna človekovo srce, samo On ga lahko osvobodi zaprtosti in sterilnega pesimizma ter ga odpre za življenje in upanje.

Prosimo Gospoda za takšno vero v človeka, za vero, da smo drug drugemu dar, ne glede na naše grehe in da smo lahko še tako polomljeni veseli oznanjevalci božjega odrešenja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN