Ponedeljek, 20. april 2026: Ne delajte za jed, ki mine

Ne delajte za jed, ki mine

Po razmišljanju ob današnjem evangeliju se je pred menoj izrisal predvsem Jezusov pogovor z množico. Poglejmo torej, kaj se skriva v pogovoru samem? Ljudje so očitno zadovoljni, da so Jezusa našli. A Jezus razkriva ozadje tega zadovoljstva in jim pove, da niso navdušeni nad njim, ampak nad koristjo, ki jo imajo ob njem – kruh, ki ga jedo zastonj. Jezus jih povabi, naj živijo za kaj boljšega, oni pa pravijo: In kaj naj storimo, da bomo delali kaj boljšega? Jezus jim reče, naj v to boljše najprej verjamejo, naj verjamejo, da obstaja nekaj več kot trenuten užitek – in pokaže nase. Ker se zdi ljudem to prezahtevno – raje bi jedli kruh brez napora razmišljanja in prizadevanja – povedo, da nimajo razloga, da bi mu verjeli. Ko jim Jezus spet pove, da je on tisto več, mu rečejo isto kot na začetku – daj nam kruha, da ne bomo več lačni. Skratka, ljudstvo hoče kruha, ne zanima ga od kod in zakaj.

Jezus nam nakazuje problem naših odnosov. Zelo jasno vztraja pri RESNICI! Ne nasede fasadi navdušenja, s katerim ga ljudje iščejo. Hoče vedeti, kaj se za tem navdušenjem skriva. Hoče iskrenost, ne zanima ga lep videz.

Drugo, kar ga vznemirja, je ZAUPANJE. Odnos brez zaupanja je zanj prazen. Čeprav se zdi na začetku, da ga ljudje iščejo, ker mu zaupajo, pa se ob Jezusovem vztrajanju v resnici odnosa razkrije, da pravzaprav ni nobenega zaupanja do njega. Namesto zaupanja se izkaže gola korist.

A Jezus ne popusti. Življenje je več vredno kot korist in ugodje. Zato ljudi spodbuja, naj živijo za VEČNOST. A ljudje so zazrti v trenutno zadovoljstvo.

Jezusov preprost pogovor z množico nam tako nakaže pot do sprejemanja njega kot hrane za večno življenje in nas opozarja na možne ovire na tej poti. S svojim izredno doslednim odnosom do resnice nas opozarja, na večplastnost našega življenja. Obstaja jed za ta svet in jed za večno življenje. Če se ne zavedamo, da nas v odnos dejansko vodita obe lakoti, bomo počasi popolnoma ‘povozili’ potrebo po duhovni hrani in pristali na čisto materialni ravni. Tako je ozaveščanje, kaj nas vodi in resnicoljubnost pri tem, pravzaprav temelj našega duhovnega življenja. Zvestoba resnici nam omogoča rast v odnosih. Šele iz resnice se lahko razvije zaupanje, zaupanje pa je temelj vsakega odnosa, v katerem šele lahko govorimo o višjih vrednotah in večnem življenju.

Ob tem svarilu, ki ga Jezus namenja vsem, ki čutimo, da smo ‘lačni’, me je zelo nagovorila misel matere Terezije. Takole pravi: »Materialno ali duhovno bogastvo nas lahko zaduši, če ga ne upo­rabljamo na pravi način. Ostanite ‘prazni’ v največji možni meri, da vas Bog lahko napolni. Tudi Bog ne more ničesar položiti tja, kjer je že vse polno.«

Potrebno je torej čutiti obojno lakoto – materialno in duhovno. Obojna nasičenost me bo namreč zadušila. Ne prinaša drugega kot lenobo na telesnem in duhovnem področju. Morda je prav to glavni problem našega ‘zahodnega’ krščanstva. »Ostati prazni (lačni) v največji možni meri« – ne vem, če sploh vemo, kaj to pomeni?

Poskušajmo slediti in posnemati Jezusa v njegovi drži do resnice, zaupanja in trajnih vrednot. Prepričan sem, da to iščemo vsi. Naj nam napor ne bo odveč.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN