V mesecu maju se pustimo prijeti za roko Mariji

Objavljamo lepo razmišljanje o Mariji, kot ga je zapisal oče Masseo …

Bratje in sestre,
obstajajo vrata, ki se odpirajo le na silo.

Druga s ključem.

Spet druga se sploh ne odprejo.

Potem je tu Marija …
Ona je Vrata, ki se odpirajo sama od sebe, ko srce nima več moči trkati.

V pravoslavni tradiciji jo imenujemo Platytera, »obsežnejša od nebes«.

Ne zato, ker je oddaljena, ampak zato, ker je sposobna sprejeti vse: močne in krhke, svetnike in ranjene, tiste, ki verujejo, in tiste, ki ne morejo več verjeti.

Marija ni ideja; je prisotnost.
Prisotnost, ki ne vdira, ne zahteva, ne sodi.

Preprosto stoji.
Stoji blizu.
Stoji v tišini.
Stoji, kot lahko stoji le mati, ko njen otrok ne ve več, kam naj gre.

Pogosto pridemo v maj takole:
s srcem, ki ne zna več trkati,
z vero, ki ne zna več govoriti,
z življenjem, ki ne ve več, kam se nasloniti.

Dovolj je šepet:
“Mati, tukaj sem.”
In vrata se odprejo.

Marija ne čaka na našo popolnost.

Čaka le na našo resnico.

Ne prosi nas, naj bomo močni.

Prosi nas, naj bomo njeni.

In ko postanemo njeni, postanemo tudi Božji.

Marija se ne obotavlja:
vodi.

Ne razsvetljuje sama:
se sklicuje na Luč.

Ne rešuje:
vodi k Odrešeniku.

V tem mesecu maju se pustimo prijeti za roko.

Ne sladkobni figuri, ne muzejski ikoni, ampak Ženi, ki je poznala noč, bolečino, samoto, križ … in ki zato lahko vstopi v naše noči, našo bolečino, naše križe.

Marija je Vrata, ki se odpirajo sama od sebe,
ker je Vrata, ki jih je Bog sam odprl za nas, in kdor gre skoznje,
se nikoli več ne izgubi.

Mati Božja,
Vrata Usmiljenja,
odpri se še enkrat pred našimi negotovimi koraki.

Sprejmi nas takšne, kot smo:
utrujene, krhke, raztresene,
a hrepenimo po vrnitvi domov.

Drži svojo roko na našem življenju,
in naj nas vsak dan približa tvojemu Sinu.

Naredi nas krotke,
naredi nas resnične,
naredi nas svoje.

In ko naša srca ne bodo več znala trkati,
odpri nam Vrata
in nas pripelji v Luč.

Amen.

Foto: public domain

Obj.: L. M.