Četrtek, 14. maj 2026: Naredite vse narode za moje učence – Gospodov vnebohod

Naredite vse narode za moje učence – Gospodov vnebohod

Mar ni slišati to trditev kot nasilje? Naredite vse narode za moje učence! Če se nekoliko ustavimo, se najbrž v nas pojavi kar nekaj vprašanj. Zakaj bi oznanjali prav ‘našega’ Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha? Še Mati Terezija je napisala v svojih mislih, da ni pomembno, kakšnega Boga kdo časti. Moliti moramo in moremo skupaj. Zakaj so prvi kristjani umirali za vero? Ali je res tako pomembno, da verujemo ravno v Sveto Trojico? Mar nima vsakdo pravico verovati po svoje? Mogoče lahko prav v skrivnosti treh oseb odkrijemo vrednost in lepoto naše vere, ki jo je vredno posredovati drugim. Poglejmo na kratko, kaj nam lahko pomeni Oče, Sin in Sveti Duh?

Oče

• je Bog Stvarnik, v katerem lahko odkrivamo razlog za spoštovanje stvarstva,
• budi v nas zavest, da ima Bog načrtza naše življenje, ki ni naključje,
• nas imenuje brate in sestre, kar je temelj miru med nami.

Sin

• je naš Odrešenik, ki nas je odrešil greha in smrti,
• nas uči nove zapovedi ljubeznido vsakega, tako do sovražnika kot najmanjšega med brati,
• nam daje smisel življenja, ki je v tem, da živimo za druge.

Sv. Duh

• je tisti, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je povedal Jezus,
• je duh Tolažnik.

Mar nam takšen Bog ne ponuja čudovit pogled na človeka in svet? Ali ni to odgovor na vse, kar iščemo?

Zaradi veselja nad Bogom so prvi kristjani tako goreče branili vero. Kaj pa mi? Nas vera resnično navdušuje?  Ker je naša vera prazna, nimamo tehtnega ugovora sovražnikom vere, ki govorijo, kako nas vera usužnjuje.

Zdi se, da sta bolezen in smrt edina sovražnika človeka. Pozabili smo, da je to del narave, s katero je potrebno živeti. Bog, ki vodi naravni zakon, ni naš sovražnik. Narava ni proti nam, po njej nam, Stvarnik ponuja svojo roko in nas vabi, da vstopimo v njegov načrt ljubezni in modrosti do nas.

Današnji evangelij razumem kot povabilo, da vstopimo tesneje v skrivnostno bližino Boga, da bi razumeli sebe in se v njem veselili sebe. Omejitve, ki jih doživljamo v naravi in družbi, niso največja nevarnost. Največja nevarnost je tisto, kar nas oddaljuje od Boga. Na to pa smo popolnoma pozabili.

Mogoče danes ni vprašanje ali verujemo v tega ali onega boga, ampak ali Bog še obstaja, ali pa hoče na njegovo mesto stopiti človek sam. Jezusovo povabilo, naj gremo in krščujemo, razumem predvsem kot spodbudo, da se prebudimo in zavemo, v kako temo svet drvi brez Boga. Najprej se prebudimo iz spanja, da je Bog temelj našega življenja in veselja. Naslednjih korak pa je, da se iz veselja nad življenjem z Bogom podamo na pot oznanjevanja. Vendar ne vzemimo si preveč časa za ta premislek. Čas je kratek. Svet potrebuje oznanjevalcev, ki mu bodo z veseljem prinašali dobrega Boga!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN