Kako je nastal praznik Telovo in zakaj imamo procesijo?

Praznik Telovo spada med idejne praznike

Praznik Telovo, oz. Sveto Rešnje Telo in sveta Rešnja Kri, je nastal v srednjem veku. Takrat so nastali mnogi prazniki, ki jih imenujemo idejni prazniki. Zakaj idejni? – ker nimajo v ospredju določenih odrešenjskih dogodkov, ampak npr: eno od verskih resnic ali svojstveno ime, ki ga pripisujejo Gospodu, njegovi Materi ali pa svetniku. Tako imamo npr.

• slovesni praznik Svete Trojice (nedelja po binkoštih),
• Sveto Rešnje Telo in sveta Rešnja Kri (četrtek po prazniku Sv. Trojice),
• Srce Jezusovo (petek po 2. ned. po Binkoštih),
• praznik Kristusa kralja vesoljstva (zadnja nedelja med letom),
• praznik Predragocene Krvi Jezusove,
• praznik Imena Jezusovega,
• praznik Svete družine in
• mnogi Marijini prazniki.

Prvi nastavki za praznik

Ker je evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja, središče vsega krščanskega življenja, se je pojavila težnja po češčenju s posebnim praznikom. Res je, da se evharistična skrivnost posebno slavi na veliki četrtek zvečer. Ker pa je to slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočemu v Svetem Rešnjem telesu v zvezi z udeleževanjem pri evharistični daritvi in v zvezi s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje.

Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je začelo širiti v 11. stoletju kot odgovor krivovercem, ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina. Hkrati pa je bilo to tudi nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila. Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil je ena izmed oblik tega češčenja.

Ključno je bilo zasebno razodetje Jezusa redovnici Julijani

Neposredno pobudo za uvedbo posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liegea na osnovi zasebnega razodetja, v katerem ji je Kristus naročil, naj vse stori, da bi bil praznik vpeljan. Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast Sv. Rešnjemu telesu, in sicer naj bo ta praznik v četrtek v osmini praznika Svete Trojice. Leta 1261 je bil izvoljen za papeža arhidiakon Jakob iz Liegea in si je izbral ime Urban IV. Ta je že leta 1264 določil, naj se praznik obhaja tudi v Rimu. Del mašnih molitev in spevov za mašo je sestavil Tomaž Akvinski. Naslednik Urbana IV. Klement V. je leta 1311 praznovanje potrdil, ki se je hitro razširilo po vsem svetu. Po drugem vatikanskem koncilu se imenuje praznik Sveto Rešnje telo in Rešnja kri. Dvojni naslov poudarja, da je evharistija ena sama pod dvema podobama.

V zvezi s praznovanjem Svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti: izpostavljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, štirideseturna molitev in procesije kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji. Procesija z Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod imeli že v 13 stoletju.

Od kod procesija?

Procesije so javni bogočastni obhodi, pri katerih gredo verniki od enega svetega kraja do drugega. So nekaj obče poznanega. Poznali so jih vsi narodi, medtem ko so kristjani uvedli procesije šele potem, ko so dobili svobodo. Tako so se do Milanskega edikta Konstantina Velikega (313) mogli udeleževati le procesij ob pogrebih.

Namen procesije je v tem, da javno izpovemo vero in vero poživljamo; se spominjamo prejetih darov in se zanje tudi zahvaljujemo in da s procesijo prosimo Gospoda za pomoč v stiskah.

Telovska procesija se je pojavila med različnimi ljudstvi časovno zelo različno: ponekod v 13. drugod v 14. in 15. stoletju. V nemških in naših krajih je imela Telovska procesija že od vsega začetka značaj prošnje procesije, to je, da so med procesijo molili zoper neurje in prosili za blagoslov zemlje. Značilnost prošnje procesije je tudi v tem, da so brali štiri evangelije (»initia«) (vse od 12. stol. naprej). V 14. stoletju pa so ta običaj štirih evangelijev vključili v Telovsko procesijo. Tako so se ustavljali ob štirih oltarjih, ki so jih postavili na štirih straneh, prebrali evangelij, zapeli pesem, zmolili molitev zoper neurje in prosili za blagoslov ter prejeli slovesni evharistični blagoslov. Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Leta 1930 so v ljubljanski in lavantinski škofiji začetke evangelijev zamenjali z odlomki, ki govorijo o evharistiji.

Foto: Župnija Šmartno pod Šmarno goro

Vir: Slavko Krajnc in Silvester Fabijan: Osnove liturgike; Ljubljana; TEOF, 2010.

Obj.: L. M.