Kresovanje – obudimo lep krščanski običaj

Ko se junij preveša v drugo polovico in dosežemo najdaljše dneve v letu, po številnih krajih ponovno zagorijo kresovi. Kresovanje je eden najstarejših ljudskih običajev na Slovenskem, pa ne le pri nas, ampak tudi drugod.

Korenine tega običaja segajo še v predkrščansko dobo. Pri naših slovanskih prednikih je bil s kresnim časom povezan tudi Kresnik, sončno božanstvo in junak ljudskega izročila. Od tod tudi sam izraz kresovanje. S prihodom krščanstva je njegovo mesto postopoma prevzel sv. Janez Krstnik, ki goduje 24. junija, zato se je praznovanje kresa preneslo na predvečer njegovega godu. Ime Kresnik je ostalo predvsem v ljudskem spominu, kresna noč in kresovanje pa sta se ohranila vse do danes.

Narodopisec dr. Niko Kuret je zapisal, da je spoznanje o pojemanju dneva prvotnega človeka navdajalo s tesnobo. Ogenj je zato predstavljal magično sredstvo, s katerim so želeli soncu ohraniti moč in svetlobo. Prav iz tega verovanja izvira običaj kurjenja kresov, ki je bil razširjen po vsej Evropi.

Kres je velik zunanji ogenj iz drv, vej in butar, pogosto postavljen okoli visokega droga ali okrašenega drevesa, imenovanega kresni mlaj. Kresove so najpogosteje prižigali na hribih in vzpetinah. Poleg simbolnega pomena je imel ogenj tudi praktično nalogo – njegov sijaj je bil viden daleč naokoli.

Priprava kresa je bila nekoč pomemben skupnostni dogodek. Zbiranje lesa in dračja ni bilo le delo, temveč skoraj obred. Vsaka domačija je prispevala svoj delež, pogosto glede na svojo premožnost. S tem so pokazali pripadnost skupnosti in sodelovanje pri skupnem praznovanju. Kresni večer je bil predvsem čas druženja. Ob ognju so prepevali, plesali in se veselili. Posebne kresne pesmi so se najdlje ohranile v Beli krajini, drugod pa le posamezni drobci nekdaj bogatega izročila.

Čeprav danes kresovanje večinoma razumemo kot prijetno družabno prireditev ali pomemben del slovenske kulturne dediščine, je za nas kristjane predvsem izraz praznovanja največjega od vseh prerokov stare zaveze, ki je dočakal prihod odrešenika. Janez Krstnik je prvi prepoznal, da je Jezus pričakovani mesija in je svoje učence usmeril k Njemu.

Naj nas kresovanje spomni, da tudi mi ostajamo čuječi v pričakovanju Jezusovega drugega prihoda.

Foto: Dom sv. Jožefa, Celje

Obj.: L. M.