Pogoji za sklenitev zakramenta svetega zakona

Cerkveni zakon je veljaven, če je sklenjen pred pristojnim župnikom ali pooblaščenim duhovnikom oziroma diakonom, ki v imenu Cerkve vpraša zaročenca za znamenje privolitve in privolitev v imenu Cerkve tudi sprejme ter jima podeli blagoslov Cerkve. Poleg zaročencev in poročevalca morata biti navzoči tudi dve priči.

• Iskreno, svobodno, brezpogojno

Privolitev morata zaročenca izreči svobodno in premišljeno. Zaročenca morata v zakon vstopati popolnoma iskrena drug do drugega. Pred drugim ne smeta prikrivati zasvojenosti, neodgovornosti, psihične ali telesne bolezni, neplodnosti ali otroka iz prejšnje zveze … Zakonsko zvezo morata skleniti brez postavljanja pogojev. Zakonska zveza mora biti dejanje ljubezni in podaritve, ne pa sredstvo za materialno korist, pridobivanje državljanstva ali rešitev v položaju, ko dekle nenačrtovano zanosi. Za sklenitev takšne obljube morata oba biti osebno zrela in odgovorna.

• Zvestoba

Zaročenca se morata strinjati, da si bosta v zakonu zvesta za vse življenje. Cerkveni zakon namreč ne more biti razvezan, saj ga sklene Bog, ki je večno zvest. Znamenje njune ljubezni in zvestobe je poročni prstan.

• Rodovitnost in vzgoja v katoliški veri

Zaročenca morata biti pripravljena od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati v katoliški veri. Bistven je njun namen, da sta odprta za otroke. Ta namen se ne izniči, če se po poroki izkaže, da sta neplodna, ali če sta že prestara za sprejemanje novega življenja. Nerodovitnost ne sme biti zvijačno zamolčana z namenom, da se doseže sklenitev zakona. Rodovitnost ne sme biti postavljena kot pogoj za sklenitev zakona.

• Krščeni v Katoliški cerkvi

Zaročenca morata biti krščena, kar dokazujeta s krstnim listom, ki ga dobita v župniji, kjer sta bila krščena. Če kdo od njiju še ni prejel zakramenta birme in obhajila, je priporočeno, da ju pred poroko prejme, če je to mogoče. V zakonskem in družinskem življenju bosta potrebovala modrost in razsvetljenje Svetega Duha in kruh življenja, ki ju bo krepil in hranil njuno vero, upanje in ljubezen.

• Samskost

Zaročenca morata biti samska, kar dokazujeta s cerkvenim samskim listom o svobodnem stanu zaročencev. Samski list sme biti star največ šest mesecev.

Vdovec (vdova) dokaže svoj svobodni stan z mrliškim listom zakonca. Če je bil prejšnji zakon s sodbo cerkvenega sodišča razglašen za neveljavnega, je potrebno predložiti tudi potrdilo o sodbi cerkvenega sodišča. Pri samo civilno poročenih in razvezanih katoličanih, ki želijo skleniti cerkveni zakon z drugo osebo, je potrebno ugotoviti, ali ni zakon nerazvezljiv in ali imata oba zakonca urejene naravne obveznosti drug do drugega in do otrok. O teh vprašanjih se posvetujte z župnikom.

• Če je eden od zaročencev druge krščanske veroizpovedi

Zakrament zakona lahko skleneta tudi dva kristjana različnih cerkva, če je eden od zaročencev krščen v Katoliški cerkvi, drugi pa je veljavno krščen v drugi krščanski cerkvi ali skupnosti (evangeličanski, protestantski, pravoslavni), in sicer pod določenimi pogoji in z dovoljenjem škofa.

• Če eden od zaročencev ni krščen

Cerkveni zakon lahko skleneta katoličan/ka in nekrščeni/a z dovoljenjem škofa pod določenimi pogoji, vendar ta zakon ne velja kot zakrament. Če eden od njiju ni krščen, se morata zaročenca pred poroko dogovoriti o krstu otrok in njihovi verski vzgoji, pa tudi o spoštovanju do vere in verskih dolžnosti krščenega. Pred sklenitvijo zakona je treba ugotoviti, da veljavni in dopustni sklenitvi nič ne nasprotuje. Pri nekrščenem se svobodni stan (neporočenost) ugotovi na podlagi posebnega vprašalnika dvema pričama, ki ga izpolni župnik ali duhovnik, škof pa podeli spregled od samskega lista.

• Zadržki za sklenitev zakona:

Če kateri od zaročencev globoko v sebi čuti, da se v zakon ne bo mogel podati popolnoma iskreno, svobodno in popolno, oziroma ga obhajajo utemeljeni dvomi v to dejanje, se je o tem nujno potrebno pogovoriti z duhovnikom, ki pripravlja zapisnik o poroki.

Cerkev priznava še nekaj objektivnih zadržkov, ki preprečujejo sklenitev veljavnega zakona:

• Starost: Cerkveno se ne morejo poročiti mlajši od 16 let (moški) oziroma 14 let (ženske). Običajno Cerkev upošteva civilno zakonodajo na tem področju.
• Nezmožnost spolnega odnosa: Impotenca mora biti predhodna (preden skleneta zakon), trajna (neozdravljiva), absolutna (do vsake ženske) ali relativna (samo do določene ženske).
• Obstoj prejšnjega zakona: Če je bil eden od zaročencev prej že cerkveno poročen, se lahko ponovno cerkveno poroči samo, če je cerkveno sodišče potrdilo, da je bil prejšnji zakon sklenjen neveljavno, se pravi, da ga v resnici sploh ni bilo.
• Obljuba posvečenega življenja: Kdor je obljubil čistost pri diakonskem ali mašniškem posvečenju oziroma v redovni ustanovi, ne more skleniti svetega zakona, razen če pridobi papežev spregled.
• Krvno sorodstvo: Ne morejo se poročiti bratranci in sestrične med seboj, svaki v ravni črti in sorodniki po posvojitvi.
• Umor zakonca z namenom, da drugi zakonec postane svoboden in se poroči.
• Ugrabitev ženske / moškega z namenom sklenitve zakona.