Zgodba o »dementnem« očetu in sinu

Zgodba

Oče in sin sta sedela na kavču v dnevni sobi, ko je vrabec priletel na okensko polico. Osemdesetletni oče se je nasmehnil in hudomušno vprašal svojega izobraženega sina: »Kaj je to, sin?« »Oče, to je vrabec,« je odvrnil sin nekoliko začudeno. Toda, oče je vprašal ponovno: »Kaj je to?« in pokazal proti vrabcu. »Povedal sem ti. Vrabec.« Očetu še vedno ni bilo dovolj, ponosno je pogledal svojega sina in spet prekinil tišino z vprašanjem: »Sin, kaj je to?« Nekoliko nejevoljno je sin zavzdihnil in odvrnil: »Kot sem že dejal, oče, to je vrabec. Ptič. Vrabec.« A oče je čez nekaj trenutkov spet ponovil vprašanje: »Kaj je to? Kaj sedi na okenski polici?« Sin je jezno vstal, pogledal očeta in mu zabrusil: »Zakaj me imaš za norca. Vrabec, oče. Vrabec!!! Povedal sem ti in ne nadleguj me več! Zakaj me jeziš?!«

Ko se je sin nekoliko pomiril, je oče vstal in odšel v drugo sobo. Vrnil se je z dnevnikom, ki ga je začel pisati na dan, ko je dobil sina. Prelistal ga je in sina prosil, naj prebere zapis na odprti strani. Sin je vzel očetov dnevnik v roke in prebral: Danes je moj triletni sin sedel z menoj na zofi, ko je na okensko polico priletel vrabec. Sin me je 21-krat vprašal, kaj je to, in 21-krat sem mu odgovoril, da je to vrabec. Vsakič, ko je postavil vprašanje, sem ga objel. Nisem bil jezen, nisem se naveličal odgovarjati nanj. Ta najin trenutek je bil čudovit in bo za vedno ostal v mojem spominu …

V premislek

Četudi niso popolni, četudi jih včasih ne razumete in se jezite nanje, vedite, da so vam starši dali na svoj najboljši način svojo brezpogojno ljubezen. Nobena družina pa ni popolna. V njej si vsakdo zasluži ljubezen, spoštovanje, odpuščanje in vedno znova nove možnosti …

Spodbuda

Ta trenutek objemite svoje starše, četudi zgolj v mislih.

Če ste sami starš, izkoristite ta trenutek in povejte svojim otrokom, vnukom, da jih imate radi.

Povzela: dr. Brigita Perše