Svetnik dneva

Sv. Ivana Elizabeta Bichier je ustanovila skupnost Hčera sv. Križa. Ob njeni smrti je skupnost štela približno 600 sester.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta, kot so jo klicali, se je rodila leta 1773 na očetovem gradu Les Ages blizu Puitiersa v Franciji. Imela je tri brate. Tik pred začetkom francoske revolucije ji je umrl oče, starejši brat pa emigriral, zaradi česar so bili v času francoske revolucije stalno na »muhi«. Z veliko težavo ji je uspelo rešiti del družinskega premoženja, tako da se je lahko umaknila na grad De la Guimetiere, kjer je živela globlje notranje življenje. Udeleževala se je svetih maš, ki so jih na skrivaj darovali duhovniki, ki niso hoteli priseči na revolucijo. Tako se je leta 1797 udeležila sv. maše, ki jo je skrivaj daroval duhovnik sv. Andrej Hubert Fournet (god 13. maj), in ki je odtlej postal njen duhovni voditelj. Naslednje leto je z njim ustanovila red Hčera sv. Križa, znane tudi kot sestre sv. Andreja, da bi spodbudila odpravo razkristjanizacije po vsej državi. Sestre so še posebej gojile pobožnost do Kristusovega trpljenja, pomagale bolnim in skrbele za versko vzgojo otrok. Leto dni je preživela s sestrami Božje previdnosti v Poitiersu, da bi se naučila […]

Sv. Monika je mati enega največjih svetnikov in teologov v cerkveni zgodovini, Sv. Avguština. Ta ji je postavil nesmrten spomenik v svojih »Izpovedih«, kjer omenja tudi njeno življenje.   Iz življenja ... Sv. Monika se je rodila leta 332 v severni Afriki v kraju Tagaste v današnji Alžiriji v krščanski družini. Mlada se je poročila s poganom Patricijem, možem dobrega srca, a nagle jeze, s katerim je imela tri otroke. Sv. Monika je lahko le s svojo modrostjo ohranjala družino v harmoniji. Za svoje domače je veliko molila, še zlasti, da bi postali kristjani. Na njeno spodbudo se je najprej, malo pred smrtjo, krstil njen mož, nato pa še vsi trije otroci. Ko je ostala vdova, se je osredotočala predvsem na svojega nadarjenega najstarejšega sina Avguština. Sledila mu je najprej v Rim, nato v Milano. V solzah ga je prosila, naj se spreobrne in da krstiti. On pa se je vdajal pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Dolga leta je molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. In bila je! Pri dvaintridesetih letih je Avguštin doživel močan Božji dotik, se poglobil v Božjo besedo in se dal krstiti. Krstil ga je škof sv. Ambrož Milanski. Pri krstu […]

Sv. Avguštin je eden izmed največjih pridigarjev in cerkvenih pisateljev vseh časov ter neizprosen borec proti krivoverstvom. Napisal je 113 knjig in 218 pisem. Ker je s svojim delovanjem odločilno vplival na ves Zahod, velja za enega izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov – poleg sv. Ambroža Milanskega, sv. Hieronima in sv. papeža Gregorja Velikega.   Iz življenja ... Sv. Avguštin se je rodil leta 354 v severni Afriki v kraju Tagaste, v današnji Alžiriji. Oče je bil pogan, mati Monika pa kristjanka. Imel je še brata in sestro. Bil je zelo nadarjen. Oče je umrl, ko mu je bilo sedemnajst let. V mladosti se je oddaljil od vere in prave poti. Vdajal se je pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Njegova mati je dolga leta molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. In bila je! Po njenem prigovarjanju in molitvi ter po pridigah škofa sv. Ambroža Milanskega se je sv. Avguštin pri dvaintridesetih letih spreobrnil in dal krstiti. Sv. Avguštin je v Izpovedih zapisal: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, […]

Na praznik Mučeništva Janeza Krstnika se spominjamo smrti oziroma obglavljena Janeza Krstnika.   Iz življenja ...  Evangelisti poročajo, da je dal Herod Janeza Krstnika vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata, s katero se je poročil. Janez je namreč Heroda javno ostro grajal zaradi te afere. Na praznovanju Herodovega rojstnega dne je pred gosti plesala Saloma, Herodiadina hči, ki je bila Herodu zelo všeč, tako da ji obljubil, da ji da, karkoli ga bo prosila. Ta je po nasvetu svoje matere prosila, naj ji na pladnju prinesejo glavo Janeza Krstnika. Kralju želja ni bil pogodu, a obljube ni hotel prelomiti, zato je Janeza dal obglaviti v trdnjavi Maheront. Ko so ji prinesli njegovo glavo, jo je izročila materi. Janezovo truplo pa so pokopali Jezusovi učenci. Janezu Krstniku je bil letos sicer že posvečen en praznik, in sicer Rojstvo Janeza Krstnika (24. junija). Rodil se je šest mesecev pred Jezusom, katerega rojstni dan praznujemo na božič (25. decembra). Poleg Jezusa in Marije je namreč edini v koledarju svetnikov, katerega rojstni dan praznujemo. Običajno se pri svetnikih spominjamo dneva smrti kot »rojstnega dneva za nebesa«. Za Jezusa med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krsnika; prerok je bil glasnik, ki […]

Sv. mučenca Feliks in Adavkt, pokopana v Rimu na pokopališču Comodille na Ostijski cesti, sta zaradi neustrašne vere enako pričala za Kristusa.   Iz življenja ... Sv. Feliks oziroma po naše Srečko je bil škof v Tibiuki (t.j. današnji Tunis), ko je kristjane doletelo Dioklecijanovo preganjanje kristjanov. V valu preganjanj in mučenja so zajeli tudi njega. Ohranjeno je poročilo o tem, kako je pretrpel mučeniško smrt. Moral bi darovati poganskim bogovom v templju, on pa je že s samim dihom prevračal njihove kipe. Pred templjem je celo izruval drevo, posvečeno enemu izmed njihovih bogov. Obsojen je bil na smrt z obglavljenjem.  

Sv. Rajmond se je rodil okoli leta 1202 v Portellu pri Barceloni s carskim rezom, zato so mu dali ime »non natus«, kar pomeni »ne rojeni«. Iz maternice njegove na porodu umrle matere ga je izrezal njegov oče grof Arnau de Cardona.   Iz življenja ... Sv. Rajmond je pri štiriindvajsetih letih vstopil v novoustanovljeni red mercedarijev, ki ga je ustanovil sv. Peter Nolasko (goduje 28. januarja) predvsem s poslanstvom odkupiti sužnje. Ko je bil leta 1222 posvečen v duhovnika, ga je oblekel sam Peter Nolasko. Rajmond se je z vsem srcem posvetil osvobajanju in spreobračanju španskih sužnjev iz rok Mavrov in Saracenov. Svoje delovanje je razširil na Alžirijo, kjer je z zajetno vsoto denarja odkupil precej sužnjev. Ko je ostal brez denarja, se je sam ponudil za talca, in sicer v zameno za odkupnino še drugih Kristusovih jetnikov. Alžirci so njegovo ponudbo sprejeli. Ker pa svojim kolegom ni bil le v tolažbo, ampak je spreobračal celo muslimane v krščansko vero, so ga mučili, njegova usta pa prebodli in zaprli s ključavnico, da ne bi mogel več oznanjati. Ko se je proti veliki odkupnini po osmih mesecih mučenja vrnil domov, je postal naslednik Petra Nolaska. Zaradi vneme in velikega poguma ga […]

Sv. Egidij oziroma Tilen je eden izmed 14 priprošnjikov v sili in eden najbolj češčenih svetnikov v Franciji. Pri nas mu je posvečenih 18 cerkva. Znan je vremenski pregovor: »Kakršno bo vreme na sv. Egidija kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.«   Iz življenja ... Sv. Egidij oziroma sv. Tilen (Ilj) se je rodil okoli leta 650 v Atenah v Grčiji kot edini sin atenskega kralja. Sv. Egidij je po smrti svojih premožnih staršev podedovano premoženje razdelil med siromake, sam pa se je vkrcal na ladjo za Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. A ladja ni pristala v Egiptu, pač pa na jugu Francije. Tu je sv. Egidij živel kot puščavnik v samoti ob bregu reke Ron. Ker je živel tako svetniško, mu je Bog poslal košuto, ki ga je v njegovi votlini obiskovala in hranila s svojim mlekom. Nekega dne pa je na lovu zahodnogotski kralj Flavij (ali Vambo) s puščico streljal košuto in pomotoma zadel sv. Egidija. Ko je videl krvavečega Egidija, ob njem pa nepoškodovano košuto, ga je želel obvezati in mu ponuditi denar, a puščavnik je to zavrnil in ga prosil, naj zgradil samostan tu v samoti. Kralj je ves vesel, da lahko popravi svojo […]

Duhovnik sv. Salomon Leclercq je žrtev krvave francoske revolucije. Za svetnika je bil razglašen leta 2016. Je zavetnik preganjanih kristjanov.   Iz življenja ... Sv. Salomon se je rodil leta 1745 kot Viljem Nikolaj Alojz Leclercq v mestu Boulogne-sur-Mer v severni Franciji. Bil je peti od devetih otrok bogatega trgovca z vinom, zato je kasneje obiskoval trgovsko šolo. A to šolo so vodili bratje, katerim se je pozneje pridružil. Po obdobju vajeništva se je namreč proti očetovi volji, ki je želel, da bi prav on prevzel družinsko podjetje, odločil postati duhovnik in leta 1767 vstopil v noviciat kongregacije Bratov krščanskih šol (šolskih bratov) v Rouenu, pri čemer je dobil ime brat Salomon. Bil je pobožen, pogosto zatopljen v molitev in priljubljen učitelj. Poučeval je v številnih francoskih šolah. V svojem redu je opravljal naloge voditelja noviciata, ekonoma in tajnika generala kapitlja. Zaradi francoske revolucije, ki se je začela z napadom na Bastilijo 1789, so bili bratje prisiljeni zapustiti svojo redovno hišo. Ostal je le brat Salomon, z namenom, da bi branil svojo hišo. Aretirali so ga 15. avgusta 1792 skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, redovniki in redovnicami in ga na današnji dan, 2. septembra, mučili in usmrtili na vrtu karmeličanskega […]

God sv. Gregorja Velikega je bil prvotno 12. marca, to je na gregorjevo, ko se ptički ženijo. Pri nas se je na ta dan oblikovalo vrsto običajev (koledovanje, spuščanje gregorčkov …). Kljub temu pa, da po novem koledarju njegov god praznujemo 3. septembra, je sv. Gregor za ljudstvo ostal znanilec pomladi.   Gregorijanske maše za pokojnika (30 neprekinjenih sv. maš) Njihov začetnik je papež sv. Gregor Veliki. Kako to? V samostanu v Rimu je umrl menih Just, ki si je skril tri zlate kovance. Po njegovi smrti je sv. Gregor določil, naj se zanj opravi trideset dni vsak dan ena maša. Ko se je opravila trideseta, se je rajni prikazal svojemu bratu in mu sporočil, da je rešen iz vic.   Iz življenja ... Sv. Gregor se je rodil leta 540 v ugledni rimski plemiški družini. Bil je zelo izobražen. Sprva je bil v civilni službi na čelu mestne uprave. Po očetovi smrti je družinsko palačo predelal v benediktinski samostan in na svojem posestvu ustanovil še druge samostane. Ko se je odpovedal posvetnemu življenju, je sprva živel kot menih v samostanu, potem pa je bil papežev sodelavec in svetovalec. Papež Pelagij II. ga je poslal kot svojega zastopnika na dvor […]

Sv. Rozalija je poleg sv. Roka in sv. Boštjana veljala za zavetnico pred kugo. Pri nas so ji posvečene tri cerkve in ena kapela. Iz življenja ... Sv. Rozalija se je rodila okoli leta 1130 na Siciliji v Italiji v grofovski družini. Mladost je preživela na dvoru v Palermu, kjer so jo vzgajali kot kraljično. Ker je bila lepa in pametna, ji ni manjkalo snubcev, a zanje se ni zmenila. Odločila se je za drugačnega Ženina. Pridružila se je redovnikom, ki so živeli v samoti po pravilih sv. Bazilija v votlini na Monte Reale. Iz dvorca je s seboj vzela le križ in nekaj pobožnih knjig. Ker pa je imela občutek, da je še vedno preblizu ljudi, se je umaknila v bolj nedostopno skalno votlino na gori Monte Pellerino. Tu je živela asketsko in se strogo postila, molila. Izpred njene votline je bil lep razgled na Palermo, hišo njenih staršev, ki niso vedeli, kje je in so jo povsod neuspešno iskali. Tu je po šestnajstih letih samotnega življenja umrla 4. septembra 1166. Po njeni smrti so v skali našli njen napis: »Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Coschine in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila prebivati […]

Sv. Mati Terezija je bila le 6 let po svoji smrti razglašena za blaženo, 19 let po smrti pa za svetnico.   Iz življenja ... Sv. Mati Terezija se je rodila v katoliški albanski družini leta 1910 v Skopju kot Agnes Gonxha Bojaxiu. Imela je lepo otroštvo, a pri devetih letih ji je umrl oče. Obiskovala je jezuitsko gimnazijo in že pri dvanajstih letih želela postati misijonarska. Ko je leta 1924 skopski škof postal slovenski lazarist bl. Janez Frančišek Gnidovec, je s svojim svetniškim zgledom vplival tudi nanjo. Osemnajstletna se je pridružila loretskim sestram v Dublinu na Irskem, ki so jo takoj poslale v Indijo, kjer je delala kot učiteljica v Kalkuti in pozneje postala tudi ravnateljica njihove dekliške šole. Ko je leta 1931 tam izrekla redovne zaobljube, si je zaradi občudovanja sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonarjev, privzela redovno ime Terezija. 10. septembra 1946 je med vožnjo z vlakom skozi Kalkuto zaslišala Kristusov klic »Žejen sem«, ki ga je razumela kot povabilo, da služi najrevnejšim. Od škofa in vodstva reda je prejela dovoljenje, da zapusti samostan in dela ter živi v slumih (barakarskih naseljih). Tako kot tamkajšnji ljudje je nosila le preprost beli sari z modro obrobo. Odprla je […]

Sv. Zaharija je starozavezni prerok, predzadnji (enajsti) izmed tako imenovanih »malih« prerokov. Domneva se, da je poleg preroške opravljal tudi duhovniško službo, deloval pa je v času vladavine perzijskega kralja Darija, konec 6. stoletja pred Kristusom. Napovedal je, da se bo ljudstvo vrnilo iz pregnanstva in mu prinesel oznanilo miroljubnega kralja, kar je Kristus Gospod s svojim zmagovitim vhodom v Jeruzalem izpolnil.   Iz življenja ...   Sv. Zaharija je predzadnji od tako imenovanih "malih" prerokov. Mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Zaharijevo ime v hebrejščini pomeni »Jahve svari«. Zaharija je živel v babilonski sužnjosti in se iz ujetništva z Judi vrnil v domovino. Bil je Agejev sodobnik in zato se je tako kot on osredotočil na obnovo templja, vero in moralo v pričakovanju velikih mesijanskih upanj. Imenujejo ga »prerok mesijanskega upanja«. Skupaj s prerokom Agejem sta dosegla, da so Judje leta 516 tempelj dozidali. Tolažila sta jih, da bo novi tempelj, čeprav manjši in ne tako veličasten, imenitnejši, ker bo vanj stopil Mesija – Odrešenik. Zaharija je s preroškim duhom gledal daleč v prihodnost. Znamenita je njegova prerokba o Kristusu, mesijanskem Kralju, ki bo krotak in miroljuben: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči […]

Sv. Marko Križevčan je tretji kanoniziran hrvaški svetnik. Leta 1619 je v Košicah na Slovaškem svojim mučiteljem rekel, da je za svojo vero pripravljen vsak trenutek dati življenje, čeprav so mu ponudili bogastvo in visok položaj za prestop v kalvinsko vero.   Iz življenja … Sv. Marko se je rodil 1588 ali 1589 v Križevcih na Hrvaškem. Njegov oče je bil v vojaški službi, Marko pa je namesto predvidene vojaške kariere raje izbral duhovniški poklic, ki ga je čutil v sebi. Tako je po končani gimnaziji na Dunaju odšel na jezuitsko univerzo v Gradec. Po študiju v zavodu Germanik v Rimu in po duhovniškem posvečenju leta 1615 je kratek čas deloval v domačem kraju. Kmalu ga je k sebi poklical ostrogonski škof in ga postavil za profesorja in ravnatelja semenišča. Tedaj so v Košicah, v gorah Krpatov, v današnji Slovaški imeli močan vpliv kalvinci. Ti so ga sovražili in po hudem mučenju 7. septembra 1619 skupaj še z dvema jezuitoma tudi obglavili.   Gradiva: Sv. Marko Križevčan (v hr.) – 4:57 min: https://www.youtube.com/watch?v=MpFJv5ix8Ps     Pripravila: dr. Brigita R. Perše  

Marijino rojstvo praznujemo 8. septembra, to je natanko devet mesecev po prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra). Praznik Marijinega rojstva je pri nas znan tudi kot mali šmaren ali mala maša. Znan je rek: »Mala maša za suknjo vpraša,« kajti tega dne se običajno že čuti jesen.   O prazniku ... Praznik Marijinega rojstva ima svoje začetke v Jeruzalemu v 5. stoletju. Tedaj so tam, kjer je po izročilu stala Marijina rojstna hiša, zgradili cerkev v čast svete Ane, Marijine matere, t. i. baziliko rojstnega kraja sv. Marije. V spomin na to posvečenje se je razvil praznik v čast Marijinega rojstva: sprva na krščanskem Vzhodu, od 7. stoletja pa na Zahodu. Po Jakobovem protoevangeliju, ki je nastal v začetku 2. stoletja, sta Marijina starša sv. Ana in Joahim živela v hiši pri Ovčjih vratih v Jeruzalemu, kjer se je nahajal t. i. vodnjak Probatika (»probaton« - ovca). Tudi mnogi cerkveni očetje in škofje v svojih pridigah in pesmih opevajo ta kraj Marijinega rojstva. V koledarju svetnikov sicer običajno ne praznujemo zemeljskih rojstev, ampak le dneve smrti kot »rojstne dneve za nebesa«. Izjeme so le pri treh osebah, in sicer pri Jezusu (na Božič), Mariji in Janezu Krstniku, to pa zato ker […]

Sv. Peter Klaver je bil sicer mistik, a Gospod ga je obdaril tudi s številnimi drugimi darovi in čudeži.   Iz življenja … Sv. Peter Klaver se je rodil leta 1580 v Španiji v globoko verni družini. Po rodu je bil Katalonec. Študiral je na jezuitski univerzi v Barceloni in vstopil k jezuitom. Študiral je teologijo in filozofijo. V tem času se je zbližal s sv. Alfonzom Rodriguezom, ki je bil njegov duhovni voditelj. Nameraval je ostati le samostanski brat, tako kot je bil sv. Alfonz, a se je vendarle odločil za duhovništvo. Posvečen je bil leta 1616. Po posvečenju se je odpravil v Kolumbijo v misijone, za kar ga je navdihnil sv. Alfonz. Tu se je posvetil služenju temnopoltim sužnjem, ki so jih pripeljali iz Afrike. Krstil je več kot 30.000 črncev. Ko je stregel kužnim bolnikom, je pri tem tudi sam zbolel. Umrl je 8. septembra 1654. Bl. Marija Terezija Ledochovska je misijonsko družbo za Afriko imenovala po njem Družba sv. Petra Klaverja. Za svetnika je bil razglašen leta 1888 skupaj s sv. Alfonzom.   Zavetnik Sv. Peter Klaver je zavetnik črnskih misijonov in misijonskih sester sv. Petra Klaverja.   Gradiva: Sv. Peter Klaver (v hr.) - 4:11 […]

Sv. Nikolaja Tolentinskega je leta 1884  papež Leon XIII. razglasil za zavetnika vernih duš v vicah.   Iz življenja ... Sv. Nikolaj Tolentinski se je rodil že starejšim staršem leta 1245 v kraju Sant'Angelo v Potanu (Marken) v Italiji. Ker sta ga njegova starša izprosila na romanju na grob sv. Nikolaja (Miklavža) v Bari v Italiji, sta svojemu sinu iz hvaležnosti, ker ju je ta svetnik uslišal, dala ime Nikolaj. Njun sin Nikolaj je pri šestnajstih letih v svojem domačem kraju pristopil k avguštincem in bil leta 1270 posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je deloval v mnogih krajih, dokler se ni leta 1275 ustalil v moralno in versko zapuščenem mestu Tolentinu. Kot avguštinec je goreče gojil duhovno življenje. Bil je zelo strog do sebe. Veliko se je postil in bičal, še zlasti ob petkih. Pogosto je trpel zaradi neprijetnih in hudih bolezni. Čeprav je bil spokornik do sebe, sta ga odlikovali tudi budnost in dobrota do drugih. S posebno ljubeznijo se je posvečal revnim in bolnim ter s svojim darom čudežev tudi mnoge ozdravil. Obiskoval je bolnike in včasih namesto redovnega brata nabiral miloščino. Ob samostanskih vratih je razdeljeval hrano revnim. Bil je tako radodaren, da so ga predstojniki reda […]

Janeza Gabrijela Perboyra je leta 1996 sv. papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Bil je velik Marijin častilec.   Iz življenja ... Sv. Janez Gabrijel Perboyre se je rodil leta 1802 kot eden od osmih otrok v pobožni kmečki družini v kraju Le Puech na jugu Francije. Leta 1820 je, tako kot njegov brat Ludvik, vstopil k lazaristom. Študiral je v Parizu in bil leta 1825 posvečen v duhovnika. Postal je profesor dogmatike in rektor semenišča. A v njem ni ugasnila želja, zaradi katere je postal lazarist: želel si je postati misijonar na Kitajskem. Vodstvo reda je končno ugodilo tej njegovi prošnji, tako da je leta 1835 odšel na Kitajsko, kjer je njegov brat umrl kot misijonar. Tu je goreče deloval kot misijonar. Naučil se je kitajskega jezika in se oblačil kot Kitajec. Pastoralno je skrbel je za približno 2000 kristjanov in živel v popolnem uboštvu. Bil je velik Marijin častilec. Ko se je septembra leta 1839 začelo preganjanje kristjanov, so želeli prijeti vse duhovnike in katehete. Prijeli so tudi sv. Janeza Gabrijela in ga eno leto zasliševali ter kruto mučili. Ker se ni želel odpovedati krščanski veri, so ga na današnji dan, 11. septembra, leta 1840 po cesarjevi […]

Znan je pregovor: »Kdor Marijino ime preklinja, iz njegovega doma sreča izginja.« V Sloveniji je šest cerkva posvečenih Marijinemu imenu. Na ta dan so naši predniki ohranjali zanimiv običaj, saj so imeli revni pravico po poljih pobirati preostalo zrnje. Marija je ob srečanju s svojo teto Elizabeto vzkliknila: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« In res nam je Marijino ime, ime »tiste, ki jo Bog ljubi«, Jezusove Matere, drago in sveto. Ime Marija izhaja iz hebrejskega imena Mirjam. Pomeni pa »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa«, »vzvišena«.   O prazniku … Praznik Marijinega imena so začeli praznovati v Španiji že leta 1513. Podobno kot praznik imena Jezusovega, saj naj bi ime, ki so ga judovski starši dali svojim otrokom, izražalo tudi človekovo delovanje in smisel. Nekoč so ga praznovali 22. septembra, ker so judovske deklice dobile ime šele dva tedna po rojstvu. Ta praznik je papež Inocenc XI. po zmagi nad Turki pri Dunaju 12. septembra 1683 razširil na vesoljno Cerkev kot dan zmage. Ker je bila zmaga tako »čudežna« in nepričakovana, je praznik Marijinega imena zahvalni praznik. Tako je ostalo do zadnje reforme koledarja, ko se znova praznuje samo v krajevnih Cerkvah.   Cerkve v Sloveniji V Sloveniji […]

Med številnimi mojstri pridige sv. Janez Zlatousti zasluži naziv »velemojster«. Upravičeno mu pripada vzdevek »Krizostom« - »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Veličina njegovega pridiganja je bila med drugim v njegovi posebni sposobnosti, da svetopisemske besede poveže z resničnim življenjem in da je vsem jasen, zato ga od leta 1908 častimo kot zavetnika pridigarjev.   Iz življenja … Sv. Janez Zlatousti se je rodil okrog leta 345 v Antiohiji, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik. Njegov oče, visok častnik v rimski vojski, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu. Edinčka je vzgajala mati. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Pri dvajsetih letih je Janez postal kristjan, in hitro napredoval po Kristusovi poti, ki ga je pripeljala do zemeljskega trpljenja, pa tudi do mesta med štirimi velikimi vzhodnimi cerkvenimi očeti. Vzljubil je Sveto pismo in se po krstu za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto. V Antiohiji ga je škof Meletij posvetil v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let zelo uspešno. Z veliko vnemo se je lotil oznanjevanja, navdihnjen s Svetim pismom, zlasti s Pavlovimi pismi, ki […]

S Kristusovim Križem je bil premagan hudič, podarjeno nam je bilo življenje ter povrnjeno upanje. Jezusov Križ je naše edino upanje! Zaradi tega Cerkev že od nekdaj ne časi le znamenje križa, ampak tudi ostanke lesa, na katerem je »viselo naše rešenje«.    O prazniku ... Skoraj 300 let sta bila Jezusov grob in križ globoko zakopana v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo (leta 313), je njegova mati sv. Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila svete kraj, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Cesarica Helena je dala ukazala kopati na Kalvariji, da bi našli Jezusov križ. Tako so našli grob in križ. Konstantin je tam dal zgraditi baziliki Božjega groba in Kalvarije. Cerkvi sta bili posvečeni 13. septembra leta 335. V veličastni cerkvi Božjega groba pa so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali »povišanje sv. Križa«. Dejansko pa je pravi bogoslužni in svetopisemski vir praznika povišanja sv. Križa je velikonočna skrivnost. Ta praznik osmišlja naše vsakodnevne križe. Ne gre za pretirano poudarjanje križa in Jezusovih bolečin, ampak s križa Jezus daje vsakemu človeku roko. Na križu je Jezus […]

God Žalostne Matere Božje obhajamo takoj po prazniku Povišanja Sv. Križa. Marija je namreč v trpljenju najtesneje povezana s svojim Sinom, saj je pod križem postala »kraljica mučencev«.   O prazniku ... Pobožnost in praznik Žalostne Matere Božje ima svoj svetopisemski temelj v Simeonovi prerokbi Mariji v Lukovem evangeliju: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč!« (Lk 2,35) V srednjem veku so o Marijinih žalostih pobožno razmišljali redovniki serviti, temu pa so počasi sledili tudi drugi kristjani. Praznik Žalostne Matere Božje je uvedel papež Pij VII. leta 1814, ko se je vrnil iz Napoleonovega jetništva. Krščanska pobožnost je v evangelijih opazila sedem trenutkov v Marijinem življenju, ki so ji prizadeli veliko trpljenja, »sedem bolečin«: žalost: Simeonova prerokba Marijine žalosti; žalost: Beg svete Družine v Egipt pred krutim Herodom; žalost: Dvanajstletni Jezus se »izgubi« v Jeruzalemskem templju; žalost: Marijino srečanje z Jezusom na križevem potu; žalost: Marijina žalost ob Jezusu, pribitem na križu; žalost: Snemanje mrtvega Jezusa s križa in položitev njej v naročje (pieta); žalost: Polaganje Jezusa v grob.   Cerkve v Sloveniji Pri nas so Žalostni Materi Božji posvečene tri župnijske cerkve (v ljubljanski nadškofiji Breznica in Stična, v novomeški škofiji pa Leskovec pri Krškem) ter 29 podružničnih cerkva […]

Papež sv. Kornelij in škof sv. Ciprijan sta približno v istem času, a vsak na svojem kraju, z mučeništvom izpričala Kristusovo resnico. Njun god praznujemo skupaj.   Iz življenja … Sv. Kornelij Sv. Kornelij je bil leta 251 izvoljen za rimskega škofa. V času njegovega papeževanja se je pojavila razprava glede spokorne prakse, ali lahko odpadniki od krščanske vere pridobijo odpuščanje? Čeprav so nekateri to zanikali, je papež Kornelij poudaril, da lahko v primeru, če sprejmejo pokoro za to dejanje. Cesar Galien ga je leta 253 izgnal iz Rima, kjer so ga obglavili. Pokopan je v Kalistovih katakombah. Umetniki sv. Kornelija najpogosteje upodabljajo kot papeža s tiaro in rogom ob sebi.     Sv. Ciprijan Sv. Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini (severni Afriki) v bogati poganski družini. Imel je odlično izobrazbo. Kasneje je sprejel krščansko vero, postal duhovnik in leta 249 škof v Kartagini. V svojih spisih je branil kristjane in teološko razmišljal o mnogih vprašanjih vere. To je bil čas preganjanja kristjanov. Leta 258 je tudi sv. Ciprijan umrl mučeniške smrti.       Molimo Vsemogočni Bog, sveti Kornelij in Ciprijan sta bila goreča pastirja Božjega ljudstva in neustrašena mučenca. Na njuno priprošnjo nas utrjuj […]

Sv. Robert Bellarmino je »pisec teoloških bestsellerjev 16. in 17. stoletja«. Že samo dejstvo, da je njegov Mali katekizem za ljudstvo dosegel 400 izdaj in bil preveden v 60 jezikov (tudi v slovenščino), nas osupne in upraviči njegov naziv cerkvenega učitelja.   Iz življenja ... Sv. Robert Bellarmino se je rodil leta 1542 v družini z dvanajstimi otroki v kraju Montepulciano v Italiji. Njegova pobožna mati je bila sestra papež Marcela II., ki si je želela, da bi se jezuitom pridružilo vseh pet njenih sinov. Njene sanje je uresničil tretji sin po vrsti sv. Robert, ki je k jezuitom vstopil leta 1560. Pridno se je posvečal učenju in bil leta 1570 posvečen v duhovnika. Bil je odličen govornik in dober v pisanju. Papež Gregor XIII. ga je poklical v Rim za profesorja na Collegium Romanum (današnji Gregoriani). Iz njegovih predavanj je nastalo njegovo najbolj znano delo Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere proti heretikom našega časa ali na kratko Controversiae. V štirih zvezkih tega obsežnega dela je sv. Robert Bellarmino sistematično analiziral vsa vprašanja, ki jih je sprožil protestantizem. Z njim ni samo branil katoliške vere, pač pa spreobrnil tudi mnogo protestantov. Delo je pisano brez žalitev in posmehovanja, dialoško, […]

Ko je leta 1663 v Osimu umrl minorit Jožef Kupertinski, je bilo njegovo ime znano že po vsej Evropi. Sodobniki so ga prepoznani kot dobrega spovednika, velikega spokornika in molilca ter ponižnega meniha. Najbolj pa je bil znan po svojih izrednih darovih, kot je dar lebdenja, in zaradi česar so ga imenovali »leteči svetnik«. Je zavetnik letenja, letalstva.   Iz življenja … Jožef Marija Desa se je rodil 17. junija 1603 na jugu Italije, v Copertinu, kot najmlajši otrok. Otroštvo je preživel v revščini. Šolo je moral zaradi bolezni večkrat prekiniti. Zelo si je želel postati duhovnik, a so ga številni samostani zavrnili kot neprimernega, dokler ga leta 1626 končno niso sprejeli minoriti v samostanu della Grotella. Kljub velikemu trudi, je težko napredoval na duhovniški poti in leta 1628 prejel duhovniško posvečenje.   In zdaj so se na zunaj začeli kazati njegovi mistični darovi (zamaknjenja, dar čudežev in prerokovanja, videnja, videl je ljudem v srce in vest), ki so mu hitro prinesli slavo, a tudi številne križe. Sam si je prizadeval ostati ponižen in se veliko pokoril. Živel je zelo ubožno, v celici brez pohištva, spal na odeji na podu. Zaradi ekstaze in lebdenja je vzbudil sum, da je prevarant. […]

Sv. Januarij je zavetnik mesta Neapelj in čudodelnik. Znan je predvsem po »čudežu sv. Januarija«.   Iz življenja … Sv. Januarij se je rodil v Neaplju ali v Beneventu v Italiji ugledni plemiški družini. Živel je na prehodu iz 3. v 4. stoletje. Bil je škof v Neaplju (nekateri viri navajajo Benevent). Odločno je nasprotoval arijskemu krivoverstvu in bil zaradi tega napaden in preganjan. Mučeništvo je prestal v času Dioklecijana 19. septembra 305. Staro izročilo pravi, da je med njegovim mučenjem eni od žena uspelo ujeti nekaj njegove krvi v posodo. To kri hranijo v katedrali v Neaplju in se vsako leto ob svetnikovih obletnicah (1. maja, 19. septembra in 16. decembra) za nekaj časa utekočini, nato pa se spet strdi. Ta »čudež sv. Januarija« je do danes nepojasnjen. Med Neapeljčani velja prepričanje, da zanje ne bi bilo dobro, če se kri v steklenih posodicah ne bi utekočinila. Če se čudež zgodi z zamudo ali pa se sploh ne, je to znamenje za preplah.   Zavetnik Je zavetnik Neaplja, proti vulkanskim izbruhom.   Upodobitve Umetniki sv. Januarija najpogosteje upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zvermi, stoječega sredi plamenov. Nad evangelijem ima v levici običajno steklenički s krvjo, v desnici […]

Sv. Andrej Kim Taegon in Pavel Chong sta korejska mučenca. Krščansko se je prek Kitajske širilo v Korejo, zlasti v 19. stoletju in pozneje.   O korejskih mučencih ... Tako kot v drugih deželah je bilo tudi v Koreji mnogo nasprotovanja, preganjanja in mučenja zaradi krščanske vere. V Koreji je preganjanje potekalo v več časovnih obdobjih, zlasti pa med leti 1839-1846 in 1866-1867. Mučenci so bili misijonarji, ki so prihajali iz evropskih dežel, pa tudi domači verniki in duhovniki. Papež Janez Pavel II. je leta 1984 razglasil za svete okoli sto mučencev, ki so v Koreji neustrašno pričali za krščansko vero, na čelu katerih sta duhovnik Andrej Kim Taegon in katehist Pavel Chong. Med njimi so trije škofje, osem duhovnikov, ostali pa so laiki (ne-poročeni, mladi, stari, dečki).   Gradiva: Sv. Andrej Kim Taegorn (v hr.) – 2:48 min: https://www.youtube.com/watch?v=jLdJdt3cMg4    

Sv. Matej je napisal Matejev evangelij, v katerem poudarja, da je Jezus Kristus Davidov, Abrahamov sin, in predvsem, da je dopolnil Staro zavezo. Matejev evangelij je med evangeliji najdaljši; obsega 28 poglavij. Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen. Iz življenja … Sv. Matej se je rodil v 1. stoletju v Galileji. Samega sebe imenuje Matej, evangelist Marko pa ga imenuje Levi, Alfejev sin. Bil je carinik, Jud v službi rimskih okupatorjev. Takšne ljudi je narod sovražil. In prav takega carinika Jezus pokliče za apostola, verjetno je na njem odkril tudi pozitivne lastnosti. Poklical ga je: »Hodi za menoj« in Matej je vstal in šel za njim. Jezus ga je navznoter ganil z nevidnim sunkom svoje milosti. Med Jezusovimi učenci je Matej veljal za bolj izobraženega; kot cestninar je bil gotovo vešč branja in pisanja, pa tudi Stara zaveza mu ni bila tuja, saj se je pogosto skliceval nanjo. Napisal je evangelij, izročilo pravi da v Judeji in to v hebrejščini (aramejščini), ki je bil nato preveden v grščino. Potem ko je zapustil Palestino, naj bi šel oznanjat evangelij v Etiopijo, kjer naj bi pretrpel mučeniško smrt. Njegove relikvije hranijo v Salernu na jugozahodu italijanskega škornja.   Zavetnik Sv. […]

Sv. Mavricija častijo predvsem na nemškem in francoskem jezikovnem področju; tam veliko otrok nosi njegovo ime. V Sloveniji so mu posvečene tri cerkve.   Iz življenja ... Sv. Mavricij se je rodil okoli leta 250 po vsej verjetnosti na teritoriju današnjega Sudana, kjer se je krščanstvo zgodaj ukoreninilo. Po izročilu je bil sv. Mavricij rimski poveljnik 6600 članske Tebajske legije, ki je bila večinoma krščanska. Tebajska je imenovana zato, ker so bili njeni vojaki večinoma iz pokrajine Tebaide v Gornjem Egiptu. Mavricij je skrbel za njihovo telesno in duhovno formacijo. Mavricijevi legionarji so bili leta 285 poslani čez Alpe na ozemlje današnje Švice z nalogo, da nekje naredijo red in ustavijo vzpon krščanstva. Ker so zavrnili ukaz cesarja Maksimijana v zvezi s pobijanjem nedolžnih ljudi in darovanjem malikom, jih je leta 286 dal surovi in kruti cesar vse poklati na kraju, kjer je danes mesto in opatija St. Maurice (St. Moritz) ob reki Rhoni v Švici.   Upodobitve Umetniki sv. Mavricija najpogosteje upodabljajo kot rimskega poveljnika ali viteza s kopjem in zastavo, od leta 1250 tudi kot temnopoltega Mavra. Mavricij je bil namreč po vsej verjetnosti črnec, kajti njegovo ime v latinščini pomeni Maver oz. zamorec (črnec) - v starem […]

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine. Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.   Iz življenja ... Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino. Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran - ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij […]

God bl. Antona Martina Slomška obhajamo 24. septembra. Na nedeljo, ki je po datumu najbližje njegovemu godu, pa obhajamo t. i. Slomškovo nedeljo.    Iz življenja ... Bl. Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi kot prvi od osmih otrok v kmečki družini. Mati je na porodu osmega umrla. Na Ponikvi se je odlikoval kot najboljši učenec nedeljske šole, ki jo je vodil kaplan Jakob Prašnikar. Čeprav naj bi na očetovo željo ostal na kmetiji, sta mati in Prašnikar dosegla, da je šolanje nadaljeval. Šolal se je v Celju, Ljubljani, Senju in Celovcu, kjer je stopil v semenišče in bil 8. septembra 1824 posvečen v duhovnika. Ponudbo predstojnikov za doktorski študij je odklonil, ker mu je bilo pri srcu dušno pastirstvo. Kot kaplan je služboval na Bizeljskem in pri Novi Cerkvi. Od 1829 do 1838 je bil duhovni voditelj bogoslovcev v celovškem bogoslovju, potem pa šest let župnik v Vuzenici, kjer je napisal izredno uspeli priročnik za nedeljske šole z naslovom Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Leta 1844 je postal kanonik na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini (v današnji Avstriji), a se je po dveh letih vrnil v Celje, kjer je […]

Svetega Nikolaja iz Flüe oz. brata Klausa so ljudje častili kot svetnika že za časa njegovega življenja. Zakaj?   Iz življenja ... Sv. Nikolaj iz Flüe se je rodil leta 1417 v premožnejši kmečki družini na gori Flüe v Švici. Že v mladih letih je bil zelo pobožen in je kazal mistične darove.   Poročil se je z Dorotejo Wyss in imela sta deset otrok. Vedno in povsod je spodbujal mir. Ko je bil vpoklican v vojsko, je ščitil žene in otroke ter zavzeto varoval in rešil številne samostane in cerkve. Pravijo, da se je v eni roki boril z mečem, v drugi pa z rožnim vencem. Po mnogih videnjih se je leta 1467 odločil za puščavniško življenje. V dogovoru s svojo ženo in otroci se je umaknil v sotesko Ranft, kjer je puščavniško živel dvajset let. Jedel ni ničesar, razen svetega obhajila. Pri tem »živečem svetniku«, ki so ga klicali »brat Klaus«, so iskali nasvet ljudje vseh slojev od blizu in daleč. S svojim političnim vplivom je leta 1481 rešil enotnost švicarske konfederacije, in zaradi česar velja za glavnega zavetnika Švice. Njegov kip je v poslopju zvezne vlade v Bernu. Umrl je v puščavi leta 1487, star sedemdeset let.   […]

Sv. Kozma in Damijan sta zavetnika zdravnikov in lekarnarjev. Poleg sv. Roka in sv. Boštjana sta bila češčena tudi kot pomočnika proti kugi. Iz življenja ... Sv. Kozma in Damijan sta bila najmlajša brata dvojčka iz bogate krščanske družine, ki sta na začetku 4. stoletja delovala v Siriji kot ugledna zdravnika. Nad bolniki sta vselej naredila znamenje križa, molila in se odpovedala kakršnemukoli honorarju. Pa ne zato, ker bi bila sveta brata slaba zdravnika. Staro izročilo pravi, kakšna mojstra sta bila! Nekoč sta zdravila moškega z bolno nogo. Medtem ko je on spal, sta mu brata odrezala razjedeno nogo in vstavila nogo ravnokar umrlega črnca. Ko se je bolnik prebudil, je bi presenečen – eno nogo je imel belo, drugo pa črno, a obe zdravi! Pogosto sta zdravila tudi s pomočjo Božjih čudežev in ob zdravljenju poganske bolnike spreobračala h krščanstvu. Na paciente nista gledala kot na številke, ampak vedno kot na ljudi z nesmrtno dušo, ki jo je treba nujno rešiti, še bolj kot telo. Državni upravitelj Lizija je zato dal oba brata ujeti in zaslišati. Ko sta pogumno priznala, da sta kristjana, so ju grobo mučili in po strogem zaporu obglavili. Upodobitve Umetniki ju upodabljajo kot zdravnika v dolgi vzhodnjaški […]

Sv. Vincencij Pavelski je apostol krščanske ljubezni. Ustanovil je misijonsko skupnost lazaristov, skupaj s sv. Ludoviko de Marillac pa Družbo hčera krščanske ljubezni, znane kot usmiljenke. Iz življenja … Sv. Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 kot tretji izmed šestih otrok v kmečki družini nedaleč od Daxa v jugozahodni Franciji. V otroških letih je pasel živino. Ker je bil bistre glave je šel na šolanje v Dax in nato v Toulouse. Leta 1600 je bil posvečen v duhovnika ter nadaljeval študij. Kmalu nato so ga, ko je bil na poti iz Marseilla v Toulouse, ujeli turški morski roparji, ga vklenili in odpeljali v Afriko, kjer je dve leti preživel kot suženj med muslimani. V tem času je bil trikrat prodan. Zadnji njegov lastnik je bil odpadli duhovnik, ki se mu je prebudila vest, potem ko je njegova žena sv. Vincenca zelo rada poslušala prepevati krščanske pesmi. Možu je potem očitala, kako je mogel odpasti od tako lepe vere. Prepudila se mu je vest, tako da je skupaj z Vincencem in ženo ušel na ladjici in se izkrcal v Franciji. Leta 1608 je prišel v Pariz, kjer je spoznal kardinala Berulla, močno duhovno osebo, in tudi sam začel živeti resnejše […]

Sv. Venčeslav (češko Václav) je bil češki knez med leti 921 in 929. Je prvi češki svetnik.   Iz življenja ... Sv. Venčeslav je pri dvanajstih letih ostal brez očeta, zato ga je vzgajala babica sv. Ljudmila, ki je bila prva češka krščanska vojvodinja in jo je krstil sam sv. Modest. Ker je bil še mladoleten, je namesto njega vladala njegova mati, ki je bila sicer krščena, vendar je bila slaba kristjanka. Sv. Ljudmila je dala Venčeslava šolati k učencem sv. Modesta. Vzgojen je bil krščansko, zato je kot češki knez vodil mirno politiko in spodbujal pravičnost. V načrtu je imel dosledno uvajanje krščanstva v deželo in socialni ter kulturni dvig češkega naroda. Skrbel je za reveže, sužnje in brezpravne. Vsak dan se je udeležil svete maše. Bil je velik častilec svetega Rešnjega telesa. Osebno je obdeloval vinograd, iz katerega je pripravljal mašno vino. Njegov veliki nasprotnik je bil njegov poganski brat Boleslav I., ki ga je 28. septembra leta 929 z zarotniki pred vrati cerkve ubil. Pokopan je v katedrali sv. Vida v Pragi, ki jo je dal sam zgraditi. Zavetnik Sv. Venčeslav je nacionalni zavetnik Češke. Je tudi zavetnik pridelovalcev vina in piva. Upodobitve Umetniki ga upodabljajo kot kneza […]

Na današnji dan Cerkev se s skupnim praznikom spominjamo vseh treh nadangelov oz. božjih poslancev s posebnimi nalogami, ki jih omenja Sveto pismo: sv. Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Na ta dan so namreč posvetili rimsko cerkev sv. Mihaela, katerega praznik je znan že v 5. stoletju. Molimo O, vi, sveti nadangeli, pridite s svojimi trumami in svojo močjo! Pokažite nam, ljudem, svojo moč in pomoč, da se nam srce razvname v Božjo čast in v čast Marijino, vaše in naše Kraljice. Amen. Sv. Mihael Sv. Mihael pomeni »Kdo je kakor Bog?« Nadangel Mihael je v Svetem pismu omenjen petkrat, najpogosteje v Danielovi knjigi. Še posebno je pomembno besedilo v knjigi Razodetja (Raz 12,7-9), zaradi katerega Mihael velja za vrhovnega angela in kneza nebeške vojske. V Stari zavezi je češčen kot varuh izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa kot zavetnik umirajočih, ki tehta ob smrti duše. Molimo Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha. Ukroti naj ga Bog, ponižno zato prosimo. In ti, vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.   Nastanek te molitve Papež Leon […]

Sv. Hieronim je eden od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. Rodil se je okoli leta 345 v mestu Stridonu v rimski Dalmaciji, ki je po vsej verjetnosti ležalo na Krasu.   Iz življenja ... Hieronim se je rodil v krščanski družini. Imel je še mlajšega brata, ki je kasneje postal puščavnik in sestro, ki je postala spokornica. Študirat je prišel v Rim, kjer ga je po solidni pripravi krstil papež Liberij. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Poln nemirnega duha se je odpravil na številna potovanja po Evropi ter prispel v sirsko Antiohijo, kjer je živelo mnogo učenih puščavnikov in menihov. Živel je asketsko ter se učil hebrejščine in grščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se je vrnil v Rim, kjer je užival glas učenega človeka. Postal je svetovalec in tajnik papeža Damaza I. (zato je pogosto upodobljen kot kardinal), od katerega je dobil zaupano nalogo, da prevede celotno Sveto pismo v latinski jezik. Po Damazovi smrti se je vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan in se še naprej posvečal Svetemu pismu in širjenju asketskega načina življenja vse do svoje smrti. Hieronimov prevod se imenuje »Vulgata« […]

Sv. Terezija Deteta Jezusa je živela kratko, skrito in zelo preprosto življenje, po smrti in objavi njenih spisov pa je postala ena najbolj priljubljenih svetnic. Na smrtni postelji je obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. Leta 2015 sta bila za svetnika razglašena tudi njena pobožna starša (god 12. julija). Iz življenja ... Sv. Terezija Deteta Jezusa se je rodila kot Marija Terezija Frančiška 2. januarja 1873 kot deveti otrok dokaj premožnih zakoncev Ludvika (urar in draguljar) in Zelije Martin (izdelovalka čipk) v francoskem mestu Alençn. Po materini smrti se je oče vdovec preselil s svojimi petimi preživelimi hčerami v Lisieux. Kot deklica je v svojem duhovnem življenju čudežno napredovala. Po zgledu svojih starejših sester je želela takoj vstopiti v karmel, a je morala čakati do šestnajstega leta. Šele tedaj je lahko vstopila v karmeličanski red v Lisieuxu z redovnim imenom svoje vzornice, sv. Terezije Avilske.   Sv. Terezija Deteta Jezusa je živela kratko, a zelo intenzivno in globoko duhovno življenje. Kmalu je ugotovila svoj poklic: na skrivaj moliti in svoje trpljenje žrtvovati za duhovnike, pozabiti nase in delati majhna dela ljubezni, ker ni verjela, da bi lahko opravljala velika dela. Prebrala je dela sv. Janeza od Križa, […]

Cerkev danes obhaja spomin svetih angelov varuhov. Prav je, da se kdaj vprašamo: Kakšen je moj odnos z angelom varuhom, ki ga je Gospod poslal, da bi me varoval in spremljal na poti? Ga poslušam? Mu zjutraj zaželim dobro jutro? Mu rečem: 'Varuj me med spanjem'? Se z njim pogovarjam? Ga vprašam za nasvet? O prazniku ... Sveti angeli varuhi so duhovna bitja, o katerih Sveto pismo pogosto govori. Kristjani so že v 3. in 4. stoletju začeli angelom varuhom izkazovati posebno češčenje in se jim tudi priporočati v molitvi. Sv. Bazilij Veliki je v 4. stoletju učil, da ima »vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.« Sv. Bernard iz Clairvauxa je v 12. stoletju učil, da so angeli varuhi dokaz, »da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč« in da nam zato postavljajo »ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodili«. Poseben praznik angelov varuhov je nastal v 15. stoletju v Španiji, papež pa ga je leta 1670 razširil na vso Cerkev in nastavil na 2. oktober. Katekizem Katoliške cerkve o angelih varuhih uči to, kar piše in poudarja Sveto pismo: »Od otroštva […]

Obstajata dva sv. Evalda, ki sta se rodila v istem kraju, oba bila redovna brata ter mučeništvo pretrpela na isti dan. Enega so zaradi njegove barve las poimenovali »Črni«, drugega pa »Beli« Evald.   Iz življenja ... Črnolasi in plavolasi sv. Evald sta bila rodna brata, bratranca ali zgolj brata po veri. Šolala sta se na Irskem. Zlasti črnolasi Evald je bil odličen poznavalec Svetega pisma, oba pa sta bila zelo pobožna in pogumna. Proti koncu 7. stoletja so ju poslali kot oznanjevalca na pogansko Saško, da bi tam misijonarila. Evangelij sta oznanjala tako goreče, da ju tudi grožnje razjarjenih poganov niso mogle odvrniti od njunega dela. Ko sta nekoč spet pridigala, so ju napadli. Plavolasega Evalda so ubili z mečem, črnolasega pa so ubili po strašnem mučenju. Njuni trupli so vrgli v reko. To se je zgodilo 3. oktobra leta 693 v Dortmundu. Legenda pravi, da je voda trupli nesla proti toku in da ju je obdajal svetel sij, da so ju lahko našli in pokopali. Pozneje je frankovski kralj Pipin dal njuni trupli prepeljati v Köln, kjer so ju v srednjem veku zelo častili.   Gradiva: Dva Evalda (v ang.) - 2:51 min: https://gloria.tv/post/LKzR94hFCbVp4rvz6mFZLxpRD   Pripravila: dr. Brigita R. […]

4. oktobra obhajamo god sv. Frančiška Asiškega, ki je ustanovitelj reda manjših bratov, klaris in tretjega reda. Znan je po svojem uboštvenem življenju in spoštljivem sobivanju s Stvarstvom. Je tudi prvi (pri)znani primer svetnika s Kristusovimi ranami. Iz življenja ... Sv. Frančišek se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot Janez Bernardone, a so ga vsi klicali Frančišek (Francesco). Njegova mati Pika je bila Francozinja, oče Peter pa premožen trgovec s suknom. Frančišek je do svojega štiriindvajsetega leta živel precej lahkomiselno življenje. Očetu je pomagal pri prodaji blaga, njegova glavna »dejavnost« pa so bile zabave in druženje s prijatelji. Povsod je moral biti glavni, »kralj zabave«. Mladi Frančišek si je zelo želel postati vitez, a je bil kmalu ujet v vojni s Peruggio in imel v ječi eno leto časa za razmislek o svojem življenju. Po prihodu iz ječe je zabave zamenjal s samoto v naravi in z druženjem s siromašnimi ljudmi, zlasti z gobavci. Potem pa pride do popolnega preobrata v njegovem življenju. V svoji duši je slišal Božji klic in se mu odzval. Med molitvijo v napol razpadli cerkvici sv. Damijana sliši Jezusov glas s križa: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Njegovi prvi »nalogi« sta bili […]

5. oktobra praznujemo god sv. Marije Favstine Kowalske, poljske redovnice in mistikinje, ki je spodbujala pobožnost, znano kot Božje usmiljenje.   Iz življenja ... Sv. Favstina se je rodila 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni družini v poljski vasi Glogowiec. Pri krstu so ji dali imel Helena. Dvajsetletna je vstopila v Kongregacijo sester Marije Usmiljenja in prejela redovno ime Marija Favstina. Po raznih samostanih je vse življenje opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Ta preprosta in skromna redovnica je po posebni božji milosti postala glasnica Božjega usmiljenja. Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Iz njegovega srca sta prihajala dva snopa žarkov v obliki krvi in vode. Jezus se ji je prikazal in razodel v več videnjih, ter ji naročil naj širi češčenje Božjega usmiljenja, rožni venec in litanije Božjega usmiljenja. Sv. Favstina je imela tudi druge nadnaravne milosti, kot npr. prerokovanje, branje človeških src, stigme, videnja in drugo. Zaradi tuberkuloze je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Za njo je ostal njen dnevnik, ki ga je začela pisati leta 1934. Iz njega veliko izvemo o sami sv. Favstini in o pobožnosti Božjega […]

Sv. Bruno je ustanovitelj najstrožjega reda v Katoliški Cerkvi, to je kartuzijanskega reda. Danes je v svetu samo 22 kartuzij, od tega pet ženskih, s skupaj približno 380 redovniki in redovnicami. Ena izmed njih je na naših tleh v Pleterjah.   Iz življenja ... Sv. Bruno se je rodil okoli leta 1030 v Kölnu v plemiški družini. Po študiju in mašniškem posvečenju je bil več kot dvajset let voditelj stolniške šole v Reimsu. Poučeval je teologijo, filozofijo ter latinski in grški jezik. Ponujeno škofovsko čast je zavrnil. Ker mu ni bilo všeč posvetno življenje, v katerem so vladali razkošje, korupcija, pohlep, je vstopil k benediktincem, a jih je zapustil, ker se mu je zdelo življenje v njem preveč lagodno, premalo strogo. Leta 1084 se je sv. Bruno po vrsti hudih razočaranj umaknil v Grenoble (Francija), kjer je medtem postal škof njegov nekdanji učenec Hugo. Ta mu v samotni neprehodni dolini podaril košček zemlje z imenom Chartreuse, kjer je sv. Bruno s svojimi somišljeniki ustanovil naselbino samotarjev, v kateri je združil samotarski in skupni način življenja. Vsak menih je imel svojo celico, trikrat na dan so se zbrali v cerkvi pri korni molitvi. Živeli so v popolnem molku. V svojih celicah […]