PPS:  Vesoljni potop

dias 2

S 1 Mz 9 se odpre novo poglavje, ki vsebuje polno bogate vsebine, odpre se Noetova doba, ki se je pričela v zgodovini in jo sestavlja Bog s človekom. Opisuje jo duhovniški vir (P) in to z veliko natančnosti in prefinjenosti. Za njeno razumevanje je temeljnega pomena vedeti, da P ne govori o oddaljenih stvareh, ki zadevajo prvobitno človeštvo, ampak odgovarja na gotove elementarne probleme, ki so aktualni za izraelsko vero. Ali bolje, objekt, o katerem govori to poglavje je prav sedanja doba (Noetova doba). To kar Božji dialog predpostavlja kot dejstvo, to je velik nered stvarstva in njegova izroditev, ki je izšlo »absolutno popolno« iz Božjih rok. Nasilje in medsebojni umori označujejo medsebojno bivanje bitij; mir med njimi je izginil. Tako postanejo orisana teološka vprašanja na katera 1 Mz 9 daje odgovore. Ti odgovori izvirajo iz kompleksne in prodirne refleksije o tem, kaj sestavlja dediščino njegove vere in teoloških zaključkov, o katerih je govora. Zato imamo tudi tu opravka z teološko doktrino, t.j. snovjo, o kateri razglabljajo samo teologi.

 

dias 3

v.1: Prvo vprašanje. Ali v teh spremenjenih razmerah še velja začetna zapoved iz stvarjenja (1 Mz 1, 28): »Bodita rodovitna«? Ali bitje, osiromašeno s prvobitnim redom, v kolikor nadaljuje izvrševanje pa četudi samo svoje najbolj prvobitne in elementarne funkcije, t.j. prokreacija in poseljevanje zemlje, še lahko verjame, da na tak način lahko ustreza Božji volji, ali pa ima to vprašanje kakšno zvezo tudi z vprašanjem osebne svobodne volje? Odgovor: ne. Kljub vsemu je Bog tisti, ki je obnovil to zapoved tudi za to dobo. Bitje se zato ni vrnilo na zemljo po veliki potopu in jo ponovno poselilo iz svoje lastne iniciative, kar seveda ne bi bilo dobro znamenje, ampak je bil Bog tisti, ki mu je ugajalo, da je ponovno kot prvo besedo izrekel blagoslov nove dobe. Bog še vedno želi prokreacijo in širjenje človeštva. To je bilo prvo najpomembnejše vprašanje.

 

dias 4

2-4: Drugo vprašanje. Kakšna ureditev (pravilnik) mora veljati v odnosih med bitji, ki so lahko tudi nasilni? Predvsem je vprašanje, kako se lahko uskladi vladanje na zemlji in uboj z Božjo absolutno suvereno pravico nad vsemi ustvarjenimi bitji? Odnos človeka do živali ni več podoben onemu, ki je opisan v 1 Mz 1. Živalsko kraljestvo je polno terorja in strahu pred človekom. V. 2 predpostavlja, da je vse do zdaj v stvarstvu vladal rajski mir med vsemi ustvarjenimi bitji. Človek postane mesojedec. Prične se ječanje stvarstva.

 

dias 5

Odgovor. Človeštvu v Noetovem času Bog tako kot je obnovil zapoved prokreacije, obnovi tudi zapoved, ki zadeva živali. Novost je v tem, da Bog dovoli človeku živali ubijati; dovoljeno mu je hranjenje z njimi, vendar se ne sme dotikati krvi, ker je bila za antično miselnost sedež življenja. O prepovedi uživanja krvi govorijo, pod različnimi vidiki, razni zakoni Stare zaveze. Sprva je bila kri na nek način bistveni del, pripadajoč božanskosti, v klanju za daritve (3 Mz 7,26 sl.). Z ostrim razločevanjem med daritvijo in posvetnim klanjem, ki jo zasledimo v 5 Mz, se v tem primeru rodi potreba po drugačni ureditvi. Tudi v posvetnem klanju živali se kri ne sme uživati; izliti se mora »kakor voda« (5 Mz 12,16; 15,23). V obredih je torej jasno zanikan v strogem pomenu besede sakralen značaj (»kakor voda«), čeprav ohranjujoč splošen odnos s postulatom vere. Ta »sekularizacija« antične navade je torej sad prepovedi v četrti vrstici, ki se torej predstavi, kot zapoznela refleksija (odsev). Novost kljub vsemu pa je naslednja: Zapoved je sprejeta s strani izraelskega kulta in je uveljavljena v človeštvu na splošno in je v tej novi interpretaciji, na nek način, pretvorjena na skupni, univerzalni imenovalec: uzakonja, zunaj kakršnega koli vmešavanja kulture, suvereno pravico Boga nad vsemi živimi bitji. Tukaj imamo opravka s stvarjo, ki ima veliko več opraviti, kot samo z nekakšnim »živilskim zakonom«; govorimo o ureditvi, ki zadeva celotno človeštvo. Tudi kadar človek udari in ubije, se mora zavedati, da udari stvar, ki je živa, in je v lasti Boga; da bi to pokazal, se bo moral odreči krvi.

 

dias 6

5-7: Zato je neizpodbitno, na absoluten način, razglašena suverena pravica Boga nad človeškim življenjem. Le-ta je nedotakljiva, ne zaradi človekove volje, ali zaradi vrline človeške zakonodaje o »spoštovanju človeškega življenja«, ampak zato, ker je človek Božja last in ustvarjen po njegovi podobi. Stavek v šesti vrstici je zelo pomemben in starodaven: formalno in vsebinsko je sad učiteljstva. Le-ta formulacija še zdaleč ni docela neodvisna od P, ampak se zdi, da je to starodaven stavek vzet iz verskega pravniškega jezika. Mogoče je, da je v nekem času juridično uzakonjeval in razmejeval izvrševanje krvnega maščevanja; v primeru umora maščevanje ne more biti izvršeno brez sorazmernosti (prim. 1 Mz 4,23); samo morilec (in ne namestnik) se kaznuje s smrtjo. Z druge strani, za pokoro ni dovolj samo denarno nadomestilo (prim. 4 Mz 35,31). To kar je Božja lastnina – in vsako življenje pripada Jahveju (Ezk 18,4) – ne more biti stvar komercialnega dogovora, o tem ne more odločati človek. Kar zadeva ta stavek se vse potrdi v prepovedi pitja krvi v v. 4: tudi ta se najde zunaj svojega antičnega ambienta. Vendar pa z verskega vidika, je bila predstavljena v nekam času kot odločilna ustanova; zdaj pa se predstavlja na splošen način kot ureditev celotnega človeštva. V tem novem izvajanju zavzema dve temeljni trditvi, ki sta med seboj v neki čudni napetosti:

  1. Nedotakljiva svetost človeškega življenja: za umor je kazen smrt in
  2. Naročilo človeku, da mora kaznovati tega delinkventa.

 

dias 7

Ta izraz »bo človek prelil njegovo kri« je odgovor na pomembno vprašanje, ali ima človek splošno pravico ubiti drugega človeka, ali pa si je Bog le-to pravico pridržal zase. Ta stavek ima pozitivno in negativno stran: Bog ne želi sam kaznovati umora; in to pomeni izgubo neposrednega stika z Bogom, ki je tukaj razodet. Človeku dá polno pooblastilo za izvršitev tega dejanja. Človeška družba izvrši le-to dejanje po direktni Božji volji, po Božji kazni: to je resničen konstruktiven pravilnik, velikega pomena in plodovit v posledicah, saj se tako zarišejo prvi obrisi avtoritete, ki izvršuje izzive univerzalnega moralnega reda in to kot Božji namestnik. Za človeštvo in vse generacije, ki bodo sledile pa je pomembno tudi to, da je Bog ni zapustil, ampak da ima tudi v takem stanju  pravico razmnoževanja. Tudi suverenost nad živalmi je na novo potrjena. Ali bolje, z dovoljenjem po ubijanju, je Bog celo odstopil nek del svoje lastninske pravice. Noetov čas je torej čas Božje potrpežljivosti. Toda z enako jasnostjo je rečeno še nekaj drugega. Čeprav je svet z vdorom silovitega boja za obstanek temeljito pretresen, pa se Bog ni odpovedal svoji suvereni pravici nad življenjem, ne umika se svoji suverenosti nad vsemi živimi bitji; bedi nad vsakim živim bitjem na zemlji. To je druga komponenta, ki s svojim legalističnim odmevom spremlja ureditev v Noetovem času.

 

dias 8

8-17: P tu govori o pogodbi, ki jo je Bog sklenil z Noetom in njegovimi potomci in besedam dodal tudi znamenje, ter tako naredil svojo obljubo vidno in trdno tudi na konkreten način. Ta odlomek je poln dvojic (obljuba zaveze v. 9 = v. 11; znamenje zaveze: v. 12 = v. 17; Bog vidi mavrico in pomisli na zavezo: v. 14 = v. 16, itd.), iz česar moremo sklepati na dve neodvisni redakciji.

 

dias 9

Sklepanje pogodbe meri na razjasnitev pozicije, ki je pravno zakomplicirana ali pa težavna. Med dvema skupinama ali  posamezniki določa novo osnovo ravni odnosov med pogodbeniki. O pogodbi med Bogom in Noetom ne govori noben drug del Stare zaveze. Noetova zaveza je tako drugačna od one z Abrahamom ali one na Sinaju ali pa od katere koli druge zaveze: v teh primerih so bili posamezniki ali pa ljudstvo na osebni način poklicani v skupnost z Bogom, in zato postavljeni pred problem sprejetja takšne zaveze ali ne. Nasprotno pa znamenje zaveze z Noetom presega človeka; je med nebom in zemljo, kot nekakšno znamenje Božje milosti, ki ne zahteva privolitve s strani zemeljskega pogodbenika. Ob tem vidnem znamenju Božje odrešenjske volje bo človeštvo, ki je ustrahovano s prvinskimi kaotičnimi silami, vedno znova črpalo novo upanje, da Bog namerava imeti potrpljenje s tem rodom in tako garantira trajnost njegovega reda. Hebrejska beseda, ki smo jo prevedli z mavrico v Stari zavezi pomeni bojni lok. Tako se znajdemo pred lepoto starodavne podobe: Bog pokaže, da je odložil svoj lok. Blagoslovitev tega novega odnosa milosti človek izkuša v stabilnosti naravnih ciklusov, sprva na področju naravnih sil.

 

dias 10

Sklep. To poglavje duhovniške teologije lahko razumemo samo pod pogojem etiološkega poudarka (aitiologija – veda o vzrokih pojavov; etiologija). Kako razlagamo stabilnost narave in njenih ciklusov, ali bolje, trajno blaginjo človeštva kljub vztrajanju človeškega nasilja in hudobije? Odgovor: tu dominira volja Božje odrešenjske potrpežljivosti. Ali bolje, vera celo ve, da obstaja veličastna milost kozmičnih ciklusov, ki so vznemirjani z prehodnim vdorom kaosa. Za takšno teologijo pa je pomembno naslednje: Ohranjanje in odpornost dobe, ki bi brez blagoslova, ki ga izreče Najvišji, bila izgubljena. Naravni ciklusi, okrepljeni z besedo Boga, zagotavljajo nek svet v katerem se, kasneje na svojevrsten način, vključi zgodovinsko-odrešenjska Božja dejavnost.

Pripravil: Sebastijan Cerk