Papeževa kateheza namenjena skoposti: Gre za bolezen srca in ne denarnice

Papeževa kateheza <em>namenjena skoposti:</em> <strong>Gre za bolezen srca in ne denarnice</strong>
Kateheza med splošno avdienco v sredo, 24. januarja, je bila namenjena skoposti, ki jo papež opredeli kot navezanost na denar. Skopost je grešno nagnjenje, ki ne doleti le ljudi z veliko bogastva, ampak tudi tiste, ki imajo zelo malo lastnine. Gre za bolezen srca in ne denarnice.

Svetopisemski odlomek: 1 Tim 6,8-10

»Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.«

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Skopost.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo cikel katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih. Danes bomo govorili o skoposti, to je o tisti obliki navezanosti na denar, ki človeku preprečuje, da bi bil velikodušen.

Ne gre za greh, ki zadeva samo ljudi, ki imajo veliko premoženje, ampak za transverzalno pregreho, ki pogosto nima nobene zveze s stanjem na tekočem računu. To je bolezen srca in ne denarnice.

Opazovanja tega zla, ki so jih opravili puščavski očetje, so pokazala, kako se lahko skopost polasti tudi menihov, ki so se odpovedali ogromni dediščini, nato pa so se v samoti svoje celice navezali na predmete majhne vrednosti: niso jih posojali, niso jih delili z drugimi in še manj so jih bili pripravljeni podariti. Navezanost na majhne stvari. Ti predmeti so zanje postali nekakšen fetiš, od katerega se ni bilo mogoče ločiti. Gre za nekakšno regresijo v fazo otroka, ki v rokah drži igračo in ponavlja: »To je moje! To je moje!« Takšna navezanost jemlje svobodo. V tej zahtevi se skriva bolan odnos do realnosti, ki se lahko izrazi v oblikah kompulzivnega kopičenja ali patološkega grmadenja.

Da bi ozdraveli od te bolezni, so menihi predlagali drastično, a zelo učinkovito metodo: premišljevanje o smrti. Naj si človek na tem svetu nakopiči še tako veliko dobrin, o eni stvari smo popolnoma prepričani: v krsto ne bodo prišle. Dobrin ne moremo vzeti s seboj. Tu se razkrije nesmiselnost tega grešnega nagnjenja. Vez posedovanja, ki jo gradimo s stvarmi, je le navidezna, saj nismo gospodarji sveta: ta zemlja, ki jo ljubimo, v resnici ni naša in po njej se gibljemo kot tujci in romarji (prim. 3 Mz 25,23).

Ta preprosta razmišljanja nam pomagajo razumeti norost skoposti, pa tudi njen skriti razlog. Skopost je poskus, da bi pregnali strah pred smrtjo: išče varnosti, ki pa se v resnici razdrobijo v istem trenutku, ko jih zgrabimo. Ne pozabimo prilike o nespametnem  človeku, ki mu je polje zelo bogato obrodilo. Oklenil se je misli, da bo zgradil večje kašče, da bi vanje lahko spravil ves pridelek. Ta človek je vse izračunal in načrtoval prihodnost. Ni pa upošteval najbolj zanesljive spremenljivke v življenju: smrti. »Neumnež!« pravi evangelij. »To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20).

V drugih primerih to storijo tatovi. Tudi v evangelijih se večkrat pojavijo, in čeprav so njihova dejanja obsojanja vredna, lahko postanejo koristno opozorilo. Jezus v govoru na gori takole pravi: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (Mt 6,19-20). V pripovedih o puščavskih očetih je zgodba o tatu, ki preseneti meniha v spanju in mu ukrade tistih nekaj stvari, ki jih je hranil v celici. Ko se menih zbudi, ga dogodek nikakor ne vznemiri. Odpravi se po sledi tatu, in ko ga najde, mu, namesto da bi zahteval ukradene stvari, izroči še nekaj tistih, ki so ostale, rekoč: »To si pozabil vzeti!«

Mi, bratje in sestre, smo lahko gospodarji dobrin, ki jih posedujemo, a pogosto se zgodi ravno obratno: dobrine na koncu poseduje nas. Nekateri bogataši niso več svobodni, nimajo več niti časa za počitek, gledati morajo čez ramo, saj kopičenje dobrin tudi zahteva, da jih varujejo. Vedno so v strahu, kajti premoženje, ki so ga ustvarili z veliko znoja, lahko izgine v trenutku. Pozabljajo na evangelijsko sporočilo, ki ne pravi, da je bogastvo samo po sebi greh, je pa vsekakor odgovornost. Bog ni reven: je Gospod vsega, toda – piše sveti Pavel –  »zaradi vas je postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli« (2 Kor 8,9).

Tega skopuh ne razume. Lahko bi bil vir blagoslova za mnoge, a je namesto tega zašel v slepo ulico nesrečnosti. Življenje skopuha ni lepo. Spomnim se primera gospoda, ki sem ga srečal v neki škofiji, zelo bogatega človeka, ki je imel bolno mater. Bil je poročen. Brata sta izmenično skrbela za mamo. Mama je vsako jutro jedla jogurt. Ta gospod ji ga je  dal polovico zjutraj, polovico pa popoldne, da bi tako prihranil jogurt. Takšna je skopost, takšna je navezanost na imetje. Ta gospod je umrl in ljudje, ki so šli na pogreb, so govorili: »Vidite, da ta nima ničesar pri sebi, vse je zapustil.« In potem so v posmeh dejali: »Ne, ne, niso mogli zapreti krste, ker je hotel vse vzeti s seboj.« Na koncu moramo svoje telo in dušo izročiti Gospodu in vse moramo zapustiti. Bodimo previdni! In bodimo velikodušni, velikodušni do vseh in velikodušni do tistih, ki nas najbolj potrebujejo. Hvala.

Povej naprej.