Dogodki

Sv. Terezija Deteta Jezusa (god 1. oktober) je živela kratko, skrito in zelo preprosto življenje, po smrti in objavi njenih spisov pa je postala ena najbolj priljubljenih svetnic. Na smrtni postelji je obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. Leta 2015 sta bila za svetnika razglašena tudi njena pobožna starša (god 12. julija).   Iz življenja ... Sv. Terezija Deteta Jezusa se je rodila kot Marija Terezija Frančiška 2. januarja 1873 kot deveti otrok dokaj premožnih zakoncev Ludvika (urar in draguljar) in Zelije Martin (izdelovalka čipk) v francoskem mestu Alençn. Po materini smrti se je oče vdovec preselil s svojimi petimi preživelimi hčerami v Lisieux. Kot deklica je v svojem duhovnem življenju čudežno napredovala. Po zgledu svojih starejših sester je želela takoj vstopiti v karmel, a je morala čakati do šestnajstega leta. Šele tedaj je lahko vstopila v karmeličanski red v Lisieuxu z redovnim imenom svoje vzornice, sv. Terezije Avilske.   Sv. Terezija Deteta Jezusa je živela kratko, a zelo intenzivno in globoko duhovno življenje. Kmalu je ugotovila svoj poklic: na skrivaj moliti in svoje trpljenje žrtvovati za duhovnike, pozabiti nase in delati majhna dela ljubezni, ker ni verjela, da bi lahko opravljala velika dela. Prebrala je dela ...

Obstajata dva sv. Evalda, ki sta se rodila v istem kraju, oba bila redovna brata ter mučeništvo pretrpela na isti dan. Enega so zaradi njegove barve las poimenovali »Črni«, drugega pa »Beli« Evald.   Iz življenja ... Črnolasi in plavolasi sv. Evald sta bila rodna brata, bratranca ali zgolj brata po veri. Šolala sta se na Irskem. Zlasti črnolasi Evald je bil odličen poznavalec Svetega pisma, oba pa sta bila zelo pobožna in pogumna. Proti koncu 7. stoletja so ju poslali kot oznanjevalca na pogansko Saško, da bi tam misijonarila. Evangelij sta oznanjala tako goreče, da ju tudi grožnje razjarjenih poganov niso mogle odvrniti od njunega dela. Ko sta nekoč spet pridigala, so ju napadli. Plavolasega Evalda so ubili z mečem, črnolasega pa so ubili po strašnem mučenju. Njuni trupli so vrgli v reko. To se je zgodilo 3. oktobra leta 693 v Dortmundu. Legenda pravi, da je voda trupli nesla proti toku in da ju je obdajal svetel sij, da so ju lahko našli in pokopali. Pozneje je frankovski kralj Pipin dal njuni trupli prepeljati v Köln, kjer so ju v srednjem veku zelo častili.   Gradiva: Dva Evalda (v ang.) - 2:51 min: https://gloria.tv/post/LKzR94hFCbVp4rvz6mFZLxpRD   Pripravila: dr. Brigita R. ...

5. oktobra praznujemo god sv. Marije Favstine Kowalske, poljske redovnice in mistikinje, ki je spodbujala pobožnost, znano kot Božje usmiljenje.   Iz življenja ... Sv. Favstina se je rodila 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni družini v poljski vasi Glogowiec. Pri krstu so ji dali imel Helena. Dvajsetletna je vstopila v Kongregacijo sester Marije Usmiljenja in prejela redovno ime Marija Favstina. Po raznih samostanih je vse življenje opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Ta preprosta in skromna redovnica je po posebni božji milosti postala glasnica Božjega usmiljenja. Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Iz njegovega srca sta prihajala dva snopa žarkov v obliki krvi in vode. Jezus se ji je prikazal in razodel v več videnjih, ter ji naročil naj širi češčenje Božjega usmiljenja, rožni venec in litanije Božjega usmiljenja. Sv. Favstina je imela tudi druge nadnaravne milosti, kot npr. prerokovanje, branje človeških src, stigme, videnja in drugo. Zaradi tuberkuloze je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Za njo je ostal njen dnevnik, ki ga je začela pisati leta 1934. Iz njega veliko izvemo o sami sv. Favstini in o pobožnosti Božjega ...

Sv. Bruno je ustanovitelj najstrožjega reda v Katoliški Cerkvi, to je kartuzijanskega reda. Danes je v svetu samo 22 kartuzij, od tega pet ženskih, s skupaj približno 380 redovniki in redovnicami. Ena izmed njih je na naših tleh v Pleterjah.   Iz življenja ... Sv. Bruno se je rodil okoli leta 1030 v Kölnu v plemiški družini. Po študiju in mašniškem posvečenju je bil več kot dvajset let voditelj stolniške šole v Reimsu. Poučeval je teologijo, filozofijo ter latinski in grški jezik. Ponujeno škofovsko čast je zavrnil. Ker mu ni bilo všeč posvetno življenje, v katerem so vladali razkošje, korupcija, pohlep, je vstopil k benediktincem, a jih je zapustil, ker se mu je zdelo življenje v njem preveč lagodno, premalo strogo. Leta 1084 se je sv. Bruno po vrsti hudih razočaranj umaknil v Grenoble (Francija), kjer je medtem postal škof njegov nekdanji učenec Hugo. Ta mu v samotni neprehodni dolini podaril košček zemlje z imenom Chartreuse, kjer je sv. Bruno s svojimi somišljeniki ustanovil naselbino samotarjev, v kateri je združil samotarski in skupni način življenja. Vsak menih je imel svojo celico, trikrat na dan so se zbrali v cerkvi pri korni molitvi. Živeli so v popolnem molku. V svojih celicah ...

Praznik rožnovenske Matere Božje je pravzaprav spomin na zmago krščanske vojske nad Turki v znameniti pomorski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.   O prazniku ... Zmago v tej bitki so kristjani s papežem Pijem V. pripisovali goreči molitvi rožnega venca, v kateri so prosili Marijo pomoči. Papež Pij V. je namreč katoliške vernike pozval k molitvi rožnega venca, v kateri so prosili Marijo pomoči. To zmago so pripisovali molitvi rožnega venca. Na dan odločilne bitke 7. oktobra 1571 so se namreč zbrale bratovščine rožnega venca in goreče molile to molitev. Poznejši papeži, zlasti Leon XIII., ki je napisal kar 16 okrožnic o rožnem vencu, so to molitev pospeševali. Papež Leon XIII. je oktober uvedel kot mesec rožnega venca. K širjenju te molitve so prispevala tudi prikazovanja v Lurdu in Fatimi ter stiske krščanskega ljudstva.   Molitev rožnega venca Molitev rožnega venca se je izoblikovala ob koncu 16. stoletja in je obsegala tri dele po 50 Zdravamarij. Ta oblika je ostala nespremenjena do konca 20. stoletja, ko je papež sv. Janez Pavel II. dodal še četrti, t. i. svetli del, za razumevanje in bolj pobožno molitev rožnega venca pa je leta 2002 izdal Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije.   Veseli ...

»Kakor se sončna ura ravna po SONCU, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi, Gospod, če me le hočeš sprejeti in me voditi.« (J. H. Newman)   Iz življenja ... Sv. Janez Henrik Newman (John Henry Newman) je bil rojen 1801 v Londonu kot najstarejši sin bankirja. Njegov oče je bil član prostozidarske lože, mati pa kalvinske vere. Janez Henrik je že kot otrok je temeljito prebral Biblijo. Pri 16 letih je pod vplivom anglikanskega teologa Thomasa Scotta doživel svoje »prvo spreobrnjenje«. Po študiju literature, matematike, prava in nato še teologije na Oxfordu ter nekaj letih profesure je bil leta 1825 posvečen v duhovnika v anglikanski Cerkvi. Postal je vikar univerzitetne cerkve v Oxfordu. S svojimi poglobljenimi in bogatimi pridigami je nato osem let poučeval in vzgajal svoje poslušalce, zlasti študente in učitelje. Newman je objavil pridige v seriji knjig, v katerih se je zavzemal za anglikansko cerkev kot srednjo pot (»via media«) med protestantizmom in Katoliško cerkvijo, zaradi česar je zaslovel po vsej državi, a postal sumljiv pri hierarhiji. Želel je prenoviti anglikansko državno Cerkev z vrnitvijo k izvirom. Prenova je kasneje dobila ime oxfordsko gibanje. Leta 1842 se je Newman umaknil iz javnega življenja in se ...

Odprl 2. vatikanski koncil.

Na vprašanje o svojih prihodnjih načrtih je sv. Karlo (Carlo) Acutis, ki je umrl 12. oktobra 2006 pri 15 letih zaradi levkemije, odgovoril: »Vedno biti združen z Jezusom – to je moj življenjski načrt«.     Iz življenja ... Sv. Karlo Acutis se je rodil leta 1991 v Londonu, kjer so delali njegovi starši, potem pa se je družina vrnila v Italijo.  Bil je običajen fant, vesel, miren, iskren, rad je pomagal drugim in se družil, imel je prijatelje. Izredno nadarjen je bil za delo z računalniki. Rad je programiral in tehnološko znanje uporabljal za širjenje lepega sporočila naše vere. Odkar je prejel prvo sveto obhajilo, se je vsak dan udeležil svete maše in veliko premolil. K spovedi je hodil tedensko. Popolnoma ga je prevzela ljubezen do Boga in svete evharistije. Eden od njegovih največjih informatičnih podvigov je bil povezan prav s slednjim: katalogizacija ehvarističnih čudežev iz vsega sveta. Projekt je začel pri 11. letih. Tedaj je starše prosil, da so ga začeli voziti po vseh svetih krajih, kjer so se zgodili evharistični čudeži, ki so priznani od Cerkve. Po dveh letih in pol je končal s projektom. Uspelo mu je obiskati več kot 136 krajev evharističnih čudežev in ustvariti ...

Aleksandrino Mario da Costa je sv. papež Janez Pavel II. leta 2004 razglasil za blaženo.   Iz življenja ... Bl. Aleksandrina se je rodila 30. marca 1904 kot nezakonski otrok v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Z materjo in sestro je živela v hiši stricev. Ko je bila stara 14 let, so v hišo nasilno vdrli trije moški in hoteli dekleta zlorabiti. Aleksandrina je skočila skozi okno štiri metre globoko in na dvorišču pobrala velik kos lesa, ter se z njim vrnila v sobo in pogumno pregnala napadalce. A zaradi posledic tega padca je bilo njeno zdravje iz dneva v dan slabše ... Leta 1925 jo je paraliza položila v posteljo. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. Od leta 1942 (to je dobrih 13 let) ni razen vsakodnevne hostije zaužila ne hrane ne pijače. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje, so vzor svetosti. Ko je ohromela, je skoraj tri leta neprestano prosila za čudežno ozdravljenje in se zaobljubila, da bo v primeru uslišanja postala misijonarka. Ko je ...

Sv. Kalist velja za enega najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. Papeževal je pet let (217-222), najbolj znan pa je po t. i. »Kalistovih katakombah« v Rimu, ki jih je upravljal preden je postal papež.   Iz življenja ... O sv. Kalistu je znano, da se je rodil kot suženj leta 155 v Rimu. Kot osvobojenec je bil po nedolžnem kaznovan zaradi poneverbe denarja na bičanje in prisilno delo v rudnikih na Sardiniji. Osvobodila ga ugledna Rimljanka Marija z drugimi kristjani. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je poklical v Rim in posvetil v diakona. V upravo mu je izročil pokopališče, danes tako imenovane »Kalistove katakombe« ob stari Apijski cesti. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa za reveže in trpeče kristjane. Po smrti papeža Zefirina so ga izvolili za papeža. Kot papež je ostal ponižen, ohranil pa je velik čut za reveže in zapostavljene. Hipolit in Teritulijan sta mu zamerila, ker je bil prizanesljiv do tistih, ki so odpadli od krščanske vere in se kasneje vrnili vanjo, kakor tudi do nekaterih krivovercev. Nestrpnost do Kalista se je povečevala, tako da ga je razjarjena množica vrgla skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje. ...

"Če je na sv. Uršule dan lepo, bo lepa jesen in si bo tudi lenuh pripravil dovolj stelje", pravi vremenski pregovor.   Iz življenja ... Redko katera svetnica si je kot sv. Uršula pridobila toliko priljubljenosti in spoštovanja, čeprav o njej dejansko ni znano skoraj nič. O obstoju te svetnice priča napis iz 4. ali 5. stoletja, najdenem v Kölnu, ki omenja mučeništvo Uršule in njenih tovarišic devic (na tem kraju je bila pozneje postavljena cerkev) in več različic čudovitih legend o njenem mučeništvu. Po eni izmed različici je bila Uršula hči krščanskega kralja v Bretaniji (današnji Franciji) v 5. stoletju. Bila je izjemno lepa in vsestransko nadarjena. Nadlegovali so jo snubci, ona pa je vse zavrnila. Tako je bilo vse dokler je ni za svojega sina  zaprosil za roko sam angleški kralj Agripa. Uršula je tedaj dobro premislila, kako zavrniti kralja? Zato si je za svoje soglasje izmislila tri »nemogoče« pogoje: prvič, da ji pošlje deset najlepših devic kot spremljevalke, vsaka od njih pa mora imeti tisoč svojih služabnic ter brodovje za vse; drugič, da njej in njenim spremljevalkam tri leta pred poroko omogoči potovanja in romanja v velika svetišča; in tretjič, da se princ in ves njegov dvor ...

Sv. Janez Pavel II. je prvi slovanski papež in po več stoletjih prvi papež, ki ni Italijan. Je eden od najmlajših papežev v zadnjem času, njegov pontifikat pa med najdaljšimi v zgodovini Cerkve, saj je trajal skoraj sedemindvajset let. Bil je karizmatičen papež, sposoben zbrati velike množice.   Iz življenja ... Karol Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem kot najmlajši od treh otrok. Svoje sestre ni poznal, saj je umrla pred njegovim rojstvom. Ko je bil star devet let, mu je umrla mati, tri leta kasneje pa starejši brat. Karol je ostal sam z očetom. Po končani gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, kjer je Karol študiral literaturo in se posveti svoji strasti: igranju. Ko se je začela vojna, je začel delati v kamnolomu, da bi se izognil deportaciji v Nemčijo. Leto kasneje (1941) mu je umrl tudi oče. Karol je začel »tajno« študirati tečaje teologije; tajno zato, ker so nacisti preganjali poljsko duhovščino, in bil leta v duhovnika posvečen leta 1946. Nato je za dve leti odšel izpopolnit svojo teološko izobrazbo v Rim, da bi postal profesor etike v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu. Leta 1958 je bil imenovan ...

Sv. Evarist, rojen v 1. stoletju v Antiohiji, je bil četrti papež po sv. Petru. Rimsko Cerkev je vodil pod cesarjem Trajanom.   Iz življenja ... Papež sv. Evarist je Rim razdelil na sedem diakonatov. Rim je tako razdelil na 25 župnij. Papeževal je osem let. Posvetil je petnajst škofov, sedemnajst duhovnikov in sedem diakonov. V njegovem času so v Rim pripeljali škofa sv. Ignacija Antiohijskega, da bi ga kot kristjana vrgli zverem. Sv. Evarist je verjetno pretrpel mučeništvo, in to leta 108. Pokopan je v Vatikanu, blizu groba apostola Petra.   Gradiva: Sv. Evarist I., papež (v hr.) – 1:50 min: https://www.youtube.com/watch?v=O0d5v0Q9Fe8    

Sv. Hermelinda ali Ermelinda (skrajšano Linda) je laikinja puščavnica.    Iz življenja ... Sv. Ermelinda se je rodila leta 510 v Lovenjoelu v Belgiji v plemiški družini, ki je bila v sorodstvu z družino Pipin. Imela je veliko snubcev, a se je že v otroštvu zaobljubila devištvu. Kljub želji staršev, da bi se dobro poročila, je zavrnila poroko in se umaknila na del družinskega posestva, kjer je živela v molitvi, tišini in pokori. Želela je več miru, zato se je preselila drugam, kjer je živela strogo življenje v samoti. Težave je imela z dvema mladima snubcema, zaradi česar je pobegnila v Meldret in tam ostala do svoje smrti. Umrla je 29. oktobra leta 590. Na njenem grobu je bil postavljen ženski samostan.   Upodobitve Umetniki sv. Lindo najpogosteje upodabljajo kot puščavnico v imenitnih oblačilih.   Zavetnik Sv. Linda je zavetnica proti očesnim boleznim, vročici in boleznim sklepov.   Pripravila: dr. Brigita R. Perše  

Danes je praznik vseh svetih: tistih, ki jih je Cerkev uradno razglasila za svete in tistih, ki jih Cerkev uradno ni razglasila za svete, so pa pri Bogu v nebesih.  Vsi sveti so zapovedani praznik, kar pomeni, da naj bi se verniki tega dne udeležili sv. maše. In še nekaj: Na vse svete ima god vsak kristjan. Zato blagoslovljeno praznovanje godu!   Iz življenja ...  Gre za starokrščanski praznik, na katerega se častijo vsi sveti. Izvor tega praznika je treba iskati v 4. stoletju na Vzhodu, ko so v Antiohiji prvo nedeljo po binkoštih praznovali praznik vseh svetih mučencev. V 7. stoletju je papež Bonifacij IV. v Rimu poganski tempelj Panteon, posvečen vsem bogovom, spremenil v cerkev svete Matere Božje in vseh svetih mučencev. Papež Gregor IV. (827-844) je praznik svetih prestavil na 1. november in ukazal, naj se ta dan slovesno praznuje v vsej Cerkvi. Ta praznik je Cerkev med drugim uvedla tudi zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Tega dne se spominjamo vseh rajnih, ki so sedaj pri Bogu - znane in neznane! Še posebej se spominjamo rajnih svetih, ki niso bili nikoli razglašeni za svetnike. ...

Viktorin Ptujski je bil cerkveni oče, škof na teritoriju današnjega slovenskega ozemlja ob koncu 3. stoletja. Velja za prvega latinskega eksegeta (razlagalca) Svetega pisma. Da ga Slovenci bolje ne poznamo in častimo, je "krivo" večstoletno napačno prepričanje, češ da je bil škof v francoskem mestu Poitiers, in ne v Ptuju. Šele z zgodovinopisnimi popravki in s posredovanjem bl. Antona Martina Slomška v Vatikanu, ki je leta 1848 dosegel, da se sme Viktorinu v mariborski škofiji izkazovati javna čast pri bogoslužnih opravilih, se je češčenje Viktorina začelo tudi pri nas.   Iz življenja ... Sv. Viktorin Ptujski se je rodil okoli leta 240. O njegovem izvoru obstajajo različne teze: po eni naj bi prišel z vzhoda, iz Grčije, saj sv. Hieronim omenja, da je bolje znal grško kot latinsko. Po drugi domnevi pa naj bi bil domačin. Bil je škof v rimskem mestu Petovio, današnjem Ptuju, ob koncu 3. stoletja. Petoviona je tedaj štela preko 30.000 prebivalcev, od tega je bilo verjetno okrog tisoč vernikov. Vero je širil z govorjeno in pisano besedo, zaradi česar ga uvrščamo tudi med prve znane literarne ustvarjalce na našem ozemlju. Bil je prvi latinski ekseget. Njegovi spisi so močno vplivali na nadaljnjo latinsko svetopisemsko eksegezo. ...