Sv. Romanu pripisujejo dar ozdravljanja bolnikov. Še zlasti se omenja ozdravitev dveh gobavcev, potem ko ju je objel.

Stari življenjepisci ga imenujejo »Kristusov junak«.

Iz življenja …

Sv. Roman se je rodil okoli leta 390 v Sekvaniji v vznožju gorovja Jura v Franciji; v premožni, a zelo verni družini.

V mladosti ga je začela voditi misel o puščavniškem življenju. Ob prebiranju življenjepisov velikih vzhodnih puščavnikov si je izdelal načrt za samostojno samotarsko naselitev. Izbral si je samotno dolino v pogorju Jura.

Zamisel je uresničil ter osnoval samostan za puščavnike. Sledili so mu številni, tako da je ustanovil več moških samostanov in enega ženskega. Pridružila sta se mu tudi rodna brat in sestra. Posvečen je bil za duhovnika. Sv. Romana stari življenjepisci imenujejo »Kristusov junak«, ker je povsem pripadal Bogu.

Sv. Roman se je odločil obiskati kraj mučeništva Tebanske legije, skupine 6600 katoliških vojakov, ki so bili ubiti leta 286, ker niso hoteli pomagati pri izkoreninjenju krščanstva. Med tem potovanjem je sveti menih naletel na dva gobavca in ju čudežno ozdravil. Novice o tem čudežu so se razširile in sv. Roman je postal znan kot »Božji mož«.

Umrl je okoli leta 465 v samostanu La Balme med obiskom svoje sestre redovnice. Tam je njegov grob, na katerega še danes romajo verniki.

Zavetnik

Je zavetnik duševnih bolnikov in utopljencev.

Upodobitve

Upodabljajo ga v meniški obleki z zvoncem v roki in s košaro za kruh na vrvi; okrog pasu ima železno spokorniško verigo. Pogosto ga upodabljajo kot opata z modelom cerkve oziroma samostana v roki.

Gradiva:

Pripravila: dr. Brigita R. Perše