Boj med obema rodovoma je bil prisoten že v Davidovem času. David je bil na začetku le kralj južnega kraljestva. Šele kasneje je zakraljeval tudi nad severnim in tako poenotil kraljestvo.

Jožef, predzadnji Jakobov sin, je imel dva sinova Efrajima in Manaseja - prednika Izraelovih rodov, ki bodo kasneje povezani s severnim kraljestvom. Jožefova zgodba se začne v 1 Mz 37.

V predhodnih odlomkih beremo, da je Jakob prišel k Labanu, da se je na­prej poročil z Lejo, potem pa še z Rahelo. Slednja je mati Jožefa in Benjamina. Jakob se po štirinajstih letih vrača, in sicer v velikem strahu, saj ga čaka sreča­nje z Ezavom.

Jakob je tretji očak, ki za razliko od Izaka veliko potuje in je tako podoba Izraela. Jakobu se Bog prikaže dvakrat; prvič na začetku poti v Betelu, nato pa proti koncu njegovega potovanja pred srečanjem z Ezavom (1 Mz 32,23-33).

Darovanje ljudi, zlasti otrok, je bilo v starodavnih časih zelo pogosto. Lju­dje so se namreč želeli prikupiti bogovom tako, da so jim darovali človeške žrtve. V pripovedi o Abrahamovem darovanju Izaka Bog sam ustavi daritev in tako pokaže, da nasprotuje tedanjim navadam, da nasprotuje darovanju člove­ških žrtev.

Ko Bog nagovori Abrahama, mu ukaže, naj gre na pot. Gre naj v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog. Ko Bog pokliče, govori o nečem, kar še ni povsem jasno, kar bo šele pokazal. Božji klic se razodeva postopoma.